Appeal dismissed; defendant cannot file legality protection request in minor offense cases, only the prosecutor.

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Pritožnik mora plačati kot stroške pritožbenega postopka sodno takso v znesku 20,00 EUR.

[JEDRO]

V zadevah o prekršku sme vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti le vrhovni državni tožilec, ne pa tudi storilec prekrška.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Okrajno sodišče v Brežicah je z izpodbijanim sklepom zavrglo storilčevo zahtevo za varstvo zakonitosti kot nedovoljeno in mu naložilo plačilo sodne takse po tar. št. 8403 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) v znesku 30,00 EUR.

2. Proti sklepu vlaga storilec pravočasno pritožbo. Uveljavlja, da je izpodbijani sklep oprt na zmotno odločitev predsednika senata sodišča prve stopnje, ki je za utemeljitev sklepa o zavrženju zahteve za varstvo zakonitosti uporabil predpis, ki ga ne bi smel uporabiti (določbo 169. člena Zakona o prekrških, ZP-1). Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi ali razveljavi in zahtevo za varstvo zakonitosti odstopi v reševanje Vrhovnemu sodišču RS.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Odločitev sodišča prve stopnje, ko je z izpodbijanim sklepom zavrglo storilčevo zahtevo za varstvo zakonitosti kot nedovoljeno, je pravilna in zakonita. Sodišče je odločitev pravilno oprlo na določbo drugega odstavka 169. člena ZP-1, na podlagi katere lahko vloži zahtevo za varstvo zakonitosti državni tožilec po uradni dolžnosti ali na pobudo osebe, ki ima pravico do pravnega sredstva po tem zakonu. Glede na navedeno jasno in razumljivo zakonsko določbo tako storilec v postopku o prekršku ne more sam vložiti zahteve za varstvo zakonitosti, zaradi česar je sodišče prve stopnje storilčevo zahtevo za varstvo zakonitosti pravilno zavrglo na podlagi 171. člena ZP-1 in ob smiselni uporabi drugega odstavka 422. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Kot navaja pritožnik, se na podlagi 171. člena ZP-1 glede postopka za varstvo zakonitosti smiselno uporabljajo določbe zakona o kazenskem postopku o zahtevi za varstvo zakonitosti. To pomeni, da se v zadevi o prekršku uporabljajo le postopkovne določbe ZKP glede zahteve za varstvo zakonitosti, ne uporablja pa se določba prvega odstavka 421. člena ZKP, na podlagi katerega smejo zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti vrhovni državni tožilec, obdolženec in zagovornik. ZP-1 kot specialni predpis, ki ureja postopek o prekršku in postopek glede izrednega pravnega sredstva, namreč v navedenem drugem odstavku 169. člena ZP-1 izrecno določa, da lahko zahtevo za varstvo zakonitosti vloži le državni tožilec in ne tudi storilec prekrška. Takšno stališče izhaja tudi iz sodne prakse (sklepi Vrhovnega sodišča RS IV Ips 56/2008 z 20. 5. 2008, IV Ips 51/2007 s 6. 9. 2007, IV Ips 11/2007 s 15. 2. 2007, IV Ips 28/2006 z 12. 9. 2006 in IV Ips 23/2006 z 18. 1. 2007). Storilec pa lahko vrhovnemu državnemu tožilcu da pobudo, da vloži zahtevo za varstvo zakonitosti.

5. Glede na navedeno je višje sodišče na podlagi tretjega odstavka 163. člena v zvezi s 168. členom ZP-1 zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep.

6. Ker storilec s pritožbo ni uspel, mora na podlagi določb 147. člena ZP-1 in ZST-1 plačati sodno takso za pritožbeni postopek. Višje sodišče je pri določitvi višine sodne takse upoštevalo tar. št. 8407 ZST-1 in ta znesek (20,00 EUR) mora storilec plačati v roku in na način, kot ga bo navedlo sodišče prve stopnje v pozivu za plačilo, sicer se bo prisilno izterjal.