Supreme Court dismisses appeal when individual claim values fall below threshold despite multiple distinct legal bases.

Zahtevki se nanašajo na več stavb in na več obračunskih obdobij (mesecev) ter temeljijo na dveh pravnih podlagah. Zato je za presojo dovoljenosti revizije odločilna vrednost vsakega tožbenega zahtevka posebej.

[OBRAZLOŽITEV]

Revizija se zavrže.

Tožena stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

OBRAZLOŽITEV:

1. Obravnavani postopek se je pred sodiščem prve stopnje končal pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku – ZPP-D (Uradni list RS, št. 45/2008). Zato se po drugem odstavku njegovega 130. člena nadaljuje po dosedanjih določbah Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 73/2007 – uradno prečiščeno besedilo).

2. Po določbi 490. člena ZPP

revizija v gospodarskih sporih ni dovoljena, če vrednost spornega predmeta glede izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega 20.864,63 EUR (prej 5,000.000,00 SIT).(1)

V primeru objektivne kumulacije zahtevkov se za ugotovitev pravice do revizije uporabijo pravila 41. člena ZPP. Uvrščena so namreč v poglavje „ugotovitev vrednosti spornega predmeta“ in vsebinsko dopolnjujejo 39. člen ZPP, kot temeljno pravilo tega poglavja, ki se uporablja tudi za ugotovitev pravice do revizije.(2)

Če uveljavlja tožeča stranka v tožbi zoper isto toženo stranko več zahtevkov, ki se opirajo na isto dejansko in pravno podlago, je za dovoljenost revizije odločilen seštevek vrednosti vseh zahtevkov (prvi odstavek 41. člena ZPP). Če imajo tožbeni zahtevki različno dejansko ali različno pravno podlago, pa je za dovoljenost revizije odločilna vrednost

vsakega posameznega zahtevka (drugi odstavek 41. člena ZPP).

3. Vrhovno sodišče ugotavlja, da v obravnavani zadevi tožeča stranka zoper toženo stranko uveljavlja več zahtevkov z različnimi dejanskimi in pravnimi podlagami. Kot upravitelj kotlovnice v G. R. od tožene stranke kot upravnice na to kotlovnico priključenih večstanovanjskih hiš zahteva plačilo stroškov centralnega ogrevanja, vzdrževanja in upravljanja kotlovnice. Zahtevki se nanašajo na več stavb in na več obračunskih obdobij (mesecev) ter temeljijo na dveh pravnih podlagah: Dogovoru o medsebojnem poslovanju v zvezi s stroški ogrevanja za večstanovanjske hiše M. 14, 16, 18 z dne 5. 8. 1998 in Dogovoru o medsebojnem poslovanju v zvezi s stroški ogrevanja za večstanovanjske hiše P. 8, 10, 12 z dne 20. 7. 1999.

4. Zaradi različnih pravnih in dejanskih podlag zahtevkov tožeče stranke je za presojo dovoljenosti revizije, ki jo je proti sodbi sodišča druge stopnje vložila tožena stranka, odločilna vrednost vsakega tožbenega zahtevka posebej, pri čemer se kot vrednost spornega predmeta vzame samo vrednost glavnega zahtevka (39. člen ZPP). Ker nobeden od zahtevkov ne presega mejne vrednosti za dovoljenost revizije (najvišji so zahtevki za plačilo 3.507,21 EUR), revizija tožene stranke ni dovoljena (490. člen ZPP) in jo je treba na podlagi 377. člena ZPP zavreči.

Tožena stranka, ki z revizijo ni uspela, po prvem odstavku 154. člena ZPP sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

---.---

Op. št. (1): Po prvem odstavku 13. člena Zakona o uvedbi eura (Uradni list RS, št. 114/2006) se šteje, da se tolarski zneski, navedeni v predpisih in sodnih aktih, z dnem uvedbe eura (1. 1. 2007) glasijo na euro, preračunano po tečaju zamenjave. Tečaj zamenjave je določen v Uredbi Sveta (ES) št. 1086/2006 z dne 11. 7. 2006 (UL L št. 195 z dne 15. 7. 2006) in znaša 239,640 slovenskih tolarjev za 1 euro.

Op. št. (2): Tako Vrhovno sodišče tudi v sklepih III Ips 28/2000 z dne 24. 5. 2000, II Ips 271/2001 z dne 24. 1. 2002, III Ips 125/2001 z dne 30. 5. 2002, III Ips 94/2002 z dne 6. 2. 2003, III Ips 28/2004 z dne 15. 2. 2005, III Ips 44/2007 z dne 23. 5. 2007, III Ips 137/2007 z dne 29. 1. 2008 in III Ips 119/2008 z dne 13. 10. 2008.