Appeal dismissed because individual breach claims under one contract fell below the statutory appeal threshold. The court ruled that each dancer's claim was separate and insufficient for appeal. The appeal was rejected due to the aggregate value not meeting the threshold for any single claim.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe Supreme Court dismissed the appeal against a second-instance decision rejecting a claim for breach of contract. The appellant argued that five dancers were wrongfully prevented from returning to their employer, totaling over 8.9 million SIT, which exceeded the appeal threshold. However, the court determined that although there was one legal basis, the factual grounds for each dancer's claim were distinct, making them five separate claims rather than one. Consequently, the value of each individual claim was only 1.79 million SIT, falling below the 5 million SIT requirement for an appeal under Article 490 of the Civil Procedure Act. The appeal was therefore inadmissible and rejected.
Legislator headnote
AI generatedArticle 490 of the Civil Procedure Act; Article 41, Paragraph 2 of the Civil Procedure Act: In cases where multiple claims share a single legal basis but distinct factual grounds, each claim is evaluated separately for appeal admissibility; if the value of any individual claim does not exceed the statutory threshold, the appeal is inadmissible.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Revizija se zavrže.
[JEDRO]
S "Pogodbo o poslovnem sodelovanju" se je tožeča stranka zavezala, da bo izvajala zabavni program pri toženi stranki. Program so izvajale plesalke, ki so bile zaposlene pri tožeči stranki. V 5. členu "Pogodbe o poslovnem sodelovanju" je bilo tudi dogovorjeno, da bo tožena stranka "... dolžna delavki (to je: plesalki) zagotoviti ... vrnitev v matično podjetje po izteku ali prekinitvi pogodbe ... V kolikor bi se zaradi nespoštovanja pogodbenih določil zgodilo, da je po preteku pogodbenega roka onemogočena vrnitev delavke v matično podjetje ..., ker je bila zadržana, pregovorjena, ipd. ali morebiti celo izgnana iz Slovenije po krivdi naročnika, le-ta plača za vsako delavko odškodnino v višini 18.000,00 DEM v tolarski protivrednosti
[OBRAZLOŽITEV]
Tožeča stranka je s tožbo zahtevala plačilo 8.945.550,00 SIT. Sodišče prve stopnje je zahtevek zavrnilo. Pritožbeno sodišče je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Zoper sodbo pritožbenega sodišča je tožeča stranka vložila revizijo.
S "Pogodbo o poslovnem sodelovanju" se je tožeča stranka zavezala, da bo izvajala zabavni program pri toženi stranki. Program so izvajale plesalke, ki so bile zaposlene pri tožeči stranki. V 5. členu "Pogodbe o poslovnem sodelovanju" je bilo tudi dogovorjeno, da bo tožena stranka "...dolžna (delavki, to je: plesalki) zagotoviti... vrnitev v matično podjetje po izteku ali prekinitvi pogodbe ... V kolikor bi se zaradi nespoštovanja pogodbenih določil zgodilo, da je po preteku pogodbenega roka onemogočena vrnitev delavke v matično podjetje..., ker je bila zadržana, pregovorjena, ipd ali morebiti celo izgnana iz Slovenije po krivdi naročnika, le-ta plača za vsako delavko odškodnino v višini 18.000,00 DEM v tolarski protivrednosti ...".Tožeča stranka je trdila, da se pet plesalk ni vrnilo z dela pri toženi stranki in je zato zahtevala plačilo 8.945.550,00 SIT. Ta znesek ustreza 90.000,00 DEM, preračunanim v slovenske tolarje.
V gospodarskem sporu je za dovoljenost revizije z določbo 490. člena ZPP predpisano, da mora vrednost spornega predmeta znašati nad 5.000.000,00 SIT. Vrednost spornega predmeta se določa po vrednosti glavnega zahtevka (prvi odstavek 39. člena ZPP).
Dovoljenost revizije ni posebej urejena za primer objektivnega kopičenja zahtevkov (drugi odstavek 182. člena ZPP), urejena pa je določitev stvarne pristojnosti sodišča za takšen primer. Če imajo zahtevki v tožbi različno podlago, se določi pristojnost sodišča po vrednosti vsakega posameznega zahtevka (drugi odstavek 41. člena ZPP). Ta določba hkrati ureja vrednost spornega predmeta, saj je 41. člen ZPP uvrščen v poglavje z naslovom "Ugotovitev vrednosti spornega predmeta" in vsebinsko dopolnjuje 39. člen kot temeljno določbo tega poglavja.
V tem primeru ne more biti dvoma, da je pravni temelj le en sam in sicer 5. člen "Pogodbe o poslovnem sodelovanju". Ni pa enaka dejanska podlaga. Zahtevek iz 5. člena navedene pogodbe je bil vezan na nastop dejstev, ki so bila primeroma navedena v besedilu pogodbe. Zahtevek je tožeča stranka lahko uveljavljala le, če se katera od napotenih plesalk ni vrnila na delo k tožeči stranki. Poleg tega je bilo uveljavljanje zahtevka odvisno od nastopa dejstev, ki so bila različna pri vsaki od plesalk. Ta dejstva so bila v pogodbi navedena le primeroma (zadržanje, pregovarjanje s strani tožene stranke, izgon). Sodišče bi moralo v zvezi z vsako plesalko posebej ugotoviti, iz katerih razlogov se ni vrnila na delo k tožeči stranki. Zahtevki tožeče stranke so torej imeli enako pravno, niso pa imeli enake dejanske podlage. Tožeča stranka s tožbo torej tudi ni uveljavljala le enega zahtevka, temveč pet različnih, po zneskih sicer enakih zahtevkov. Vrednost vsakega zahtevka je znašala le eno petino skupne vrednosti spornega predmeta, torej 1.789.110,00 SIT. Zato se mora ob smiselni uporabi drugega odstavka 41. člena ZPP določiti dovoljenost revizije za vsak zahtevek posebej. Ker vrednost spornega predmeta nobenega od uveljavljenih zahtevkov ne presega 5.000.000,00 SIT, revizija glede na 490. člen ZPP ni dovoljena. Revizijsko sodišče jo je zato zavrglo (377. člen ZPP).