Slovenian Supreme Court dismisses appeal in commercial disputes where individual claim values fall below the 20,864.63 EUR threshold.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe Supreme Court of Slovenia rejected the applicant's appeal against a final judgment regarding multiple commercial claims. Although the court previously allowed the appeal for one claim exceeding the threshold, it found that the remaining four claims, which formed the basis of this specific review, each had a value significantly below the statutory limit. Consequently, the court ruled that the review was inadmissible because the value of the disputed subject matter for each individual claim did not exceed the required minimum amount for commercial cases.
Legislator headnote
AI generated377. in 490. člen ZPP; Review in commercial disputes is permitted only if the value of the disputed subject matter for an individual claim exceeds 20,864.63 EUR, as established by long-standing Supreme Court practice applying Article 41 of the Civil Procedure Act to determine admissibility.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedCited Case Law
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Revizija se zavrže.
[JEDRO]
Dovoljenost revizije ni posebej urejena za primer uveljavljanja več tožbenih zahtevkov v eni tožbi (182. člen ZPP), urejena pa je določitev stvarne pristojnosti sodišča za takšen primer. Dolgoletna sodna praksa Vrhovnega sodišča zato uporablja 41. člen ZPP tudi za odločitev, ali je revizija v zvezi s posameznim zahtevkom dovoljena ali ne. V gospodarskih sporih je torej dovoljena le, če vrednost spornega predmeta posameznega zahtevka presega 20.864,63 EUR.
[OBRAZLOŽITEV]
1. Okrožno sodišče je v 1. točki izreka delne sodbe ugodilo tožbenim zahtevkom za plačilo 98.332,32 SIT, 50.000,00 SIT in 2.271.583,20 SIT. V 2. točki izreka je zavrnilo vrsto tožbenih zahtevkov, med drugim tudi na plačilo 3.233.082,16 SIT.
Višje sodišče je potrdilo sodbo okrožnega sodišča v 1. točki izreka, 2. točko izreka prvostopenjske sodbe pa je spremenilo tako, da je toženi stranki naložilo plačilo 3.233.082,16 SIT. Pritožba, kolikor se je nanašala na vse preostale tožbene zahtevke, je bila zavrnjena, razen glede enega zahtevka v višini 53.837,00 SIT. Glede tega zahtevka je bilo pritožbi ugodeno, delna sodba okrožnega sodišča je bila delno razveljavljena in zadeva v tem obsegu vrnjena v nov postopek.
2. Zoper sodbo je vložila revizijo tožena stranka.
3. Revizija ni dovoljena in se zavrže (377. in 490. člen ZPP).
4. Revizija je v gospodarskih sporih dovoljena le, če vrednost spornega predmeta glede izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 20.864,63 EUR (prej: 5.000.000,00 SIT).
5. Pred revizijskim sodiščem se vodi le še spor glede naslednjih zneskov, ki jih je zahtevala tožeča stranka: 410,33 EUR, 208,65 EUR, 9.479,15 EUR in 13.491,41 EUR.
6. Dovoljenost revizije ni posebej urejena za primer uveljavljanja več tožbenih zahtevkov v eni tožbi (182. člen ZPP), urejena pa je določitev stvarne pristojnosti sodišča za takšen primer. Če imajo zahtevki v tožbi različno dejansko ali pravno podlago, se določi pristojnost sodišča po vrednosti vsakega posameznega zahtevka (drugi odstavek 41. člena ZPP). Ta določba hkrati ureja vrednost spornega predmeta, saj je 41. člen ZPP uvrščen v poglavje z naslovom "Ugotovitev vrednosti spornega predmeta" in vsebinsko dopolnjuje 39. člen kot temeljno določbo tega poglavja, 39. člen ZPP pa se izrecno nanaša tudi na ugotovitev pravice do revizije. Dolgoletna sodna praksa Vrhovnega sodišča zato uporablja 41. člen ZPP tudi za odločitev, ali je revizija v zvezi s posameznim zahtevkom dovoljena ali ne (glej na primer odločbe z opr. št. III Ips 28/2000, II Ips 271/2001, III Ips 94/2002, II Ips 471/2003 in III Ips 94/2005, vse dostopne preko elektronskih zbirk sodnih odločb Vrhovnega sodišča Republike Slovenije). V gospodarskih sporih je torej dovoljena le, če vrednost spornega predmeta posameznega zahtevka presega 20.864,63 EUR.
7. Pravni temelj za vse štiri zahtevke je enak in sicer kršitev dolžnosti stečajnega upravitelja (drugi odstavek 61. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji - Ur. l. SFRJ, št. 84/89).
8. Ni pa enaka dejanska podlaga:* 98.332,32 SIT (sedaj 410,33 EUR) je tožeča stranka zahtevala, ker tožena stranka ni izterjala razlike v višini 1.096,48 DEM, nastale zaradi uporabe napačnega tečaja DEM pri dveh plačilih kupnine, * 50.000,00 SIT (sedaj 208,65 EUR) je tožeča stranka zahtevala zato, ker tožena stranka ni zahtevala vrnitve posojila v višini 50.000,00 SIT, * 2.290.172,20 SIT (sedaj 9.479,15 EUR) je tožeča stranka zahtevala zato, ker je tožena stranka dne 3. 3. 1997 prodala terjatev M. s.p. s 50 %nim popustom, ki naj bi bil glede na finančno stanje dolžnika S. d.o.o. neutemeljen; * 3.295.538.538,00 SIT (sedaj 13.491,41 EUR) pa je zahtevala zato, ker je tožena stranka dne 12. 3. 1997 prodala terjatev M. s. p. s 50 %nim popustom, ki naj bi bil glede na finančno stanje dolžnika I. d.o.o. neutemeljen.
9. Revizija torej ni dovoljena glede nobenega od zahtevkov, ker vrednost spornega predmeta pri nobenem ne presega 20.864.630,28 EUR.