Supreme Court dismisses review of ban on hospitality activity due to evidence of profit-making intent.

Revizija se zavrne.

[JEDRO]

Da morajo biti za opravljanje gostinske dejavnosti podani pogoji, ki jih določa ZGos, je iz ZGos jasno. Da pa obravnavano društvo opravlja gostinsko dejavnost kot pridobitno dejavnost, torej ne le za člane društva, pa izhaja tudi iz drugih ugotovitev inšpektorja (to je iz dejstva, da ima objavljen cenik, ki ga, kolikor bi držale izjave članov društva, da člani društva hrano in pijačo prinesejo s seboj, ne bi potrebovali; velika količina zalog pijač, ki jo, če pijačo člani prinesejo s seboj, ne bi potrebovali), ki izhajajo iz njegovega zapisnika, ki ga je predstavnik društva podpisal brez ugovorov.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 17. 10. 2003. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Tržnega inšpektorata Republike Slovenije, Enota Celje z dne 8. 9. 2003. S to odločbo je navedeni prvostopni organ tožeči stranki prepovedal opravljanje gostinske dejavnosti, ker društvo ne razpolaga z odločbo pristojne enote upravne enote kot dokazilom o izpolnjevanju pogojev za opravljanje gostinske dejavnosti, z rokom izvršitve odločbe naslednji dan po njenem prejemu.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je bilo kljub spornemu vprašanju, ali je tožeča stranka nudila gostom (po trditvah tožeče stranke: članom društva) pijačo, s čimer naj bi bili podani elementi opravljanja gostinske dejavnosti, ali pa so to hrano in pijačo prinesli s seboj člani društva, dejansko stanje pravilno ugotovljeno, saj to izhaja iz listin upravnega spisa, predvsem inšpekcijskega zapisnika z dne 20. 8. 2003 in njegove dopolnitve z dne 14. 10. 2003, pravilno pa je bilo uporabljeno tudi materialno pravo. Pri tem sodišče prve stopnje sledi dejanskim ugotovitvam in stališčem tožene stranke in jih v skladu z drugim odstavkom 67. člena ZUS ponovno ne navaja. Po presoji sodišča prve stopnje je mogoče takšno dejavnost šteti v smislu Zakona o gostinstvu – ZGos (Ur. l. RS, št. 110/2002 – čistopis) kot gostinsko dejavnost, za katero si mora društvo (tožeča stranka) pridobiti ustrezno upravno dovoljenje. Tožeča stranka se sicer sklicuje na okoliščine, da ne gre za pridobitno dejavnost po navedenem zakonu, ker opravlja to dejavnost za svoje člane oziroma navaja, da člani društva hrano in pijačo prinesejo s seboj. Vendar pa dejstva, ki so bila ugotovljena ob inšpekcijskem pregledu, teh navedb ne potrjujejo.

3. Tožeča stranka vlaga revizijo (prej pritožbo), v kateri ponavlja tožbene navedbe. Ob pregledu pri tožeči stranki je inšpektor imel priložnost ugotoviti, da so se v prostoru zadrževali le člani društva, kar je pravilno zabeležil. Zato bi moralo sodišče prve stopnje zaslišati tožečo stranko oziroma njenega zastopnika, saj bi bila le tako podana celovita podoba navedenega primera. Dejansko stanje je bilo zaradi tega nepopolno ugotovljeno. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi reviziji (prej pritožbi), razveljavi izpodbijano sodbo in zadevo pošlje sodišču prve stopnje v novo sojenje, z natančnimi napotki za pravilno ugotovitev dejanskega stanja.

4. Tožena stranka na revizijo (prej pritožbo) ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče o pravnih sredstvih zoper izdane odločbe sodišča odloča po ZUS-1, če ni s posebnim zakonom določeno drugače; v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočna sodba pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba in so pravočasne ter dovoljene po določbah ZUS-1, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na te določbe se v obravnavanem primeru vložena pritožba šteje kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, sodba prve stopnje pa je postala pravnomočna s 1. 1. 2007.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določbi prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1, ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem okviru je potekal revizijski preizkus v obravnavani zadevi.

8. Po presoji revizijskega sodišča je sodišče na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja ob inšpekcijskem pregledu v prostorih tožeče stranke (20. 8. in 14. 10. 2003), ki je kot pravilno in popolno ugotovljenega štelo prvostopno sodišče, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je Vrhovno sodišče vezano, pravilno uporabilo materialno pravo, to je določbe Zakona o društvih – ZDru (Ur. l. RS, št. 60/95, 89/99 in nadalje), ZGos in 8. člena Pravil društva (tožeče stranke). Po teh določbah lahko tožeča stranka kot društvo neposredno opravlja pridobitno dejavnost pod pogoji, ki jih za opravljanje te dejavnosti določa zakon. Ta dejavnost pa mora biti določena v temeljnem aktu in povezana z nameni in nalogami društva ter se lahko opravlja v obsegu, potrebnem za njihovo doseganje (22. člen ZDru). Tožeča stranka lahko nudi hrano in pijačo oziroma opravlja gostinsko dejavnost v lastnih ali najetih prostorih (opravlja pridobitno dejavnost), vendar pod pogoji, ki jih za opravljanje te dejavnosti določa zakon (8. člen Pravil tožeče stranke). To pomeni, da tudi iz samih Pravil društva izhaja, da so se člani društva v pravilih dogovorili, da lahko društvo opravlja tudi gostinsko dejavnost. Torej je volja članov društva, da društvo opravlja gostinsko dejavnost kot pridobitno dejavnost, kar pomeni za tretje osebe. Da pa morajo biti za opravljanje gostinske dejavnosti podani pogoji, ki jih določa ZGos, pa je iz ZGos jasno. Da pa obravnavano društvo opravlja gostinsko dejavnost kot pridobitno dejavnost, torej ne le za člane društva, pa izhaja tudi iz drugih ugotovitev inšpektorja (to je iz dejstva, da ima objavljen cenik, ki ga, kolikor bi držale izjave članov društva, da člani društva hrano in pijačo prinesejo s seboj, ne bi potrebovali; velika količina zalog pijač, ki jo, če pijačo člani prinesejo s seboj, ne bi potrebovali), ki izhajajo iz njegovega zapisnika, ki ga je predstavnik društva podpisal brez ugovorov.

9. Revizijsko sodišče pa ni presojalo utemeljenosti revizijskih (prej pritožbenih) navedb o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, ker revizije, kot že navedeno, ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

10. Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje odgovorilo na vse pravno pomembne tožbene ugovore ter se do njih opredelilo. Zato bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu ni podana.

11. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 92. člena ZUS-1.