Appeal dismissed; preemption right statute allows suit without full contract knowledge but bars later price adjustments.

1. Revizija drugega tožnika se zavrne kot neutemeljena. 2. Revizija, vložena v imenu prvega tožnika, se zavrže.

[JEDRO]

Za drugega tožnika je ugotovljeno, da mu pogodba ni bila predložena, da pa je zanjo izvedel od kupca dne 3.2.1995, medtem ko je tožbo vložil šele 24.3.1995. Zakon ne zahteva, da bi predkupnemu upravičencu morale biti znane vse bistvene sestavine pogodbe. Zato rok za vložitev tožbe teče tudi, če mu ni znana kupnina. Vendar pa mu to ne more škodovati v tem smislu, da ne bi smel kasneje tožbe in sodnega pologa kupnine prilagoditi podatkom, ki jih brez svoje krivde ni mogel uporabiti ob vložitvi tožbe.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbena zahtevka obeh tožnikov proti prvi toženi stranki na sklenitev prodajne pogodbe z vsakim od tožnikov za stanovanje v stavbi Z., na katerem sta imela stanovanjsko pravico, in na razveljavitev prodajne pogodbe, ki jo je prva tožena stranka sklenila z ostalima dvema tožencema. Ugotovilo je, da sta tožnika vložila tožbo po izteku 30 dnevnega roka, saj je prvi tožnik izvedel za prodajo najkasneje dne 20.2.1995, drugi tožnik dne 3.2.1995, tožba pa je bila vložena 24.3.1995.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo obeh tožnikov in potrdilo sodbo prve stopnje. Razlogom prve sodbe je dodalo še ugotovitev, da je bil objekt, v katerem sta tudi sporni stanovanji, prodan v stečaju šele na peti dražbi, kar kaže na to, da tožnika neprepričljivo trdita, da za prodajo nista vedela.

Proti tej sodbi je v imenu obeh tožnikov vložil revizijo odvetnik M. K. Uveljavlja revizijske razloge zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijani sodbi in ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da sodbi razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Izpodbija drugostopno stališče, da tožnika nista položila na sodni depozit pravilnega zneska kupnine. Trdi, da o prodaji objekta sploh nista bila pravilno obveščena, saj niti obvestilo z dne 24.2.1995 ne navaja zneska kupnine. Zanika ugotovitve o tem, da sta bila tožnika ustno seznanjena s prodajo, in osporavata oceno dokazov, na kateri temelji ta ugotovitev.

Revizija je bila vročena toženim strankam, ki nanjo niso odgovorile, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (3. odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija drugega tožnika ni utemeljena, revizija ki jo je odvetnik drugega tožnika vložil v korist prvega tožnika, pa ni dovoljena.

Stanovanjski zakon (SZ) določa predkupno pravico na stanovanju v korist najemnika, ki mu je bilo stanovanje dano za nedoločen čas (18. člen SZ). Ustavno sodišče je z odločbo št. U-I-119/94 z dne 21.3.1996 (Ur.l. RS št. 24/96) to pravico omejilo samo v korist prejšnjih imetnikov stanovanjske pravice na stanovanjih v družbeni lastnini. Rok za vložitev tožbe zaradi kršitve predkupne pravice je določen v 20. členu SZ. Tožbo je mogoče vložiti v 30 dneh od dneva, ko je predkupni upravičenec dobil pogodbo na vpogled (2. odst. 20. člena SZ). Če prodajalec ne predloži predkupnemu upravičencu pogodbe na vpogled, jo predkupni upravičenec lahko izpodbija v 30 dneh od dneva, ko je izvedel za pogodbo (3. odstavek 20. člena SZ). Za drugega tožnika je ugotovljeno, da mu pogodba ni bila predložena, da pa je zanjo izvedel od kupca dne 3.2.1995, medtem ko je tožbo vložil šele 24.3.1995. Zakon ne zahteva, da bi predkupnemu upravičencu morale biti znane vse bistvene sestavine pogodbe. Zato rok za vložitev tožbe teče tudi, če mu ni znana kupnina. Vendar pa mu to ne more škodovati v tem smislu, da ne bi smel kasneje tožbe in sodnega pologa kupnine prilagoditi podatkom, ki jih brez svoje krivde ni mogel uporabiti ob vložitvi tožbe. Glede na to je pravilno stališče izpodbijanih sodb, da je tožnik zamudil 30 dnevni rok za tožbo zaradi kršitve predkupne pravice.

Revizijsko sodišče ne presoja pravilnosti dejanskih ugotovitev in v zvezi s tem ocene dokazov (3. odstavek 385. člena ZPP). Zato ne more obravnavati tistih revizijskih navedb, s katerimi revident izpodbija pravilnost ugotovitev o okoliščinah, v katerih je izvedel za sporno pogodbo.

Revizijsko sodišče je v okviru materialnopravnega preizkusa izpodbijane sodbe (386. člen ZPP) upoštevalo še ugotovitev, da je bila prodaja opravljena v stečaju in sta zato toženca pridobila objekt, v katerem je sporno stanovanje, na originaren način (154. in 156. člen Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji), kar izključuje naknadne zahtevke morebitnih drugih upravičencev, in da je bil predmet prodaje celoten objekt in ne posamezno stanovanje, zaradi česar imetniki stanovanjske pravice nimajo predkupne pravice za posamezno stanovanjsko enoto.

Revizijo drugega tožnika je revizijsko sodišče zavrnilo kot neutemeljeno, ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani in tudi ni razlogov iz 386. člena ZPP, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (393. člen ZPP).

Tožnika sta v pravdi nastopila kot sospornika. Gre za navadno sosporništvo (200. člen ZPP), kar pomeni, da dejanja in opustitve enega ne koristijo in ne škodujejo drugemu. Zato prvemu tožniku ne koristi revizija, ki jo je vložil odvetnik drugega tožnika na podlagi njegovega pooblastila. Prvi tožnik tega odvetnika ni pooblastil za zastopanje, to je storil samo drugi tožnik (priglasitev pooblastila z dne 9.3.1998 in pooblastilo v prilogi pod A 12). To pomanjkljivost bi bilo mogoče odpraviti, če bi prvi tožnik odobril vloženo revizijo (2. odstavek 98. člena ZPP). Vendar v obravnavanem primeru tožniku to ne bi koristilo, ker bi bila revizija, ki jo je dne 24.9.1998 vložil odvetnik M. K., zanj prepozna. Sodba druge stopnje je bila prvemu tožniku pravilno vročena v roke njegovega pooblaščenca odvetnika S.R. (138. člen ZPP). Vročitev je bila opravljena dne 3. julija 1998 (povratnica pri l. št. 68). Ta odvetnik revizije ni vložil, odvetnik drugega tožnika pa jo je vložil dne 24.9.1998, kar je za prvega tožnika prepozno (1. odstavek 382. člena ZPP). Glede na to postopek za morebitno naknadno odobritev revizije prvemu tožniku ne bi mogel koristiti in ga zato sodišče ni opravilo. V tem obsegu revizija torej ni dovoljena in jo je revizijsko sodišče zavrglo (392. člen ZPP).