Appeal dismissed; temporary order denied as it cannot achieve the creditor's security purpose of preventing property disposal.
Slovenia (SI)
Sintesi Legislator
Generato dall'IAThe appellate court dismissed the appeal and upheld the first-instance court's rejection of a request for a temporary order prohibiting the transfer of disputed real estate. The appellant argued that the lower court failed to apply principles of good faith, noting the respondent had knowledge of the disputed ownership but proceeded with registration. The court ruled that the statutory requirement for a temporary order is the achievement of the applicant's security purpose, which was not met because a prohibition on disposal could not prevent the respondent from selling the property. Consequently, the request for a temporary order was invalid as it failed to secure the underlying claim.
Regesto Legislator
Generato dall'IAZakon o izvršbi in zavarovanju - ZIZ 15. člen; Zakon o pravdnem postopku - ZPP 365. člen 2. točka: A temporary order may only be granted if it can achieve the purpose of securing the claim; if the requested measure (e.g., prohibition of disposal) cannot prevent the specific risk to the claim, the order must be denied.
Parole chiave
Generato dall'IADisposizioni normative citate
Generato dall'IADecisioni correlate
Generato dall'IATesto completo
Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.
[JEDRO]
Materialnopravni predpogoj za izdajo začasne odredbe je, da se z njo doseže namen zavarovanja, ki ga v konkretnem primeru zasleduje predlagatelj začasne odredbe. Če je namen tožeče stranke, da se začasna odredba izda zato, da se toženi stranki prepove kakršnokoli spreminjanje obstoječega stanja na sporni nepremičnini, tega namena ni mogoče doseči z začasno odredbo z vknjižbo prepovedi obremenitve in odtujitve nepremičnine. Predlog za začasno odredbo je zato treba zavrniti.
[OBRAZLOŽITEV]
Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe z vknjižbo prepovedi odtujitve in obremenitve nepremičnine s parc.št. 342/2, vpisane pri vl.št. 357 k.o. ....., pri čemer je v primeru kršitve te prepovedi tožena stranka dolžna plačati kazen v znesku 12.000.000,00 SIT.
Proti sklepu se je zaradi vseh pritožbenih razlogov pritožila tožeča stranka. Navaja, da se z odločitvijo ne more strinjati, ker ne vsebuje objektivno sprejemljivega izreka niti obrazložitve. Opozarja na odločbo višjega sodišča, iz katere izhaja, da je tožeča stranka že v prvem predlogu za izdajo začasne odredbe navedla vse potrebne in obvezne sestavine, torej tudi terjatev, katere zavarovanje zahteva. Verjetnost obstoja terjatve je dokazana z listinsko dokumentacijo v spisu. O kupoprodajni pogodbi, na podlagi katere je bila tožena stranka vknjižena v zemljiško knjigo kot lastnik sporne nepremičnine, pa je bila tožeča stranka obveščena šele 12.11.2000, torej po prejemu izpodbijanega sklepa. Sodišče prve stopnje ni objektivno uporabilo načel morale, vestnosti in poštenja. Tožeča stranka bi že davno poskrbela za vpis v zemljiško knjigo, če bi razpolagala z listino, sposobno za vknjižbo. Brez dvoma je tožena stranka ves čas vedela, da očitno kupuje nepremičnino, katere lastništvo je sporno. Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa, tako da se predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi, toženi stranki pa naloži plačilo pravdnih in pritožbenih stroškov.
Pritožba ni utemeljena.
Zakon o izvršbi in zavarovanju - ZIZ v 1. odstavku 273. člena določa, da sme sodišče za zavarovanje nedenarne terjatve izdati vsako začasno odredbo, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja. To pomeni, da je dosega namena zavarovanja materialnopravni predpogoj za izdajo vsake začasne odredbe. Na njegov obstoj pazi tudi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ). Namen zavarovanja, ki ga v konkretnem primeru zasleduje tožeča stranka je ta, da se toženi stranki prepove kakršnokoli spreminjanje obstoječega stanja na sporni parceli št. 342/2 k.o. ..., v danem primeru s porušenjem zgradbe, ki stoji na omenjeni parceli in v kateri tožeča stranka opravlja svojo dejavnost. Tega namena zavarovanja z začasno odredbo, kot jo je predlagala tožeča stranka, ni mogoče doseči. Iz trditev tožeče stranke in listin, ki jih je vložila v spis, izhaja, da tožena stranka sploh nima namena razpolagati z nepremičnino, katere zemljiškoknjižni lastnik je, z začasno odredbo, ki jo je predlagala tožeča stranka, pa se toženi stranki prepoveduje prav to. Tožeča stranka je v svojem predlogu za zavarovanje z začasno odredbo res navedla vse njegove obvezne sestavine in v dokaz verjetnosti obstoja svoje terjatve v spis vložila tudi listinsko dokumentacijo. Kljub temu pa ker z začasno odredbo z vknjižbo prepovedi toženi stranki, da razpolaga, odtuji ali obremeni sporno nepremičnino, ni mogoče doseči namena zavarovanja, zaradi katerega je tožeča stranka predlagala njeno izdajo, se odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga pokaže kot pravilna. Sodišče druge stopnje je iz tega razloga zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Ob tem pa pritožbeno sodišče še pripominja, da v položaju, ko je treba za ugotovitev verjetnosti obstoja tožnikove terjatve tehtati razloge, ki govorijo v prid obstoju terjatve, in razloge, ki govore proti temu, kaže, da je več razlogov proti.
Tožeča stranka je priglasila tudi pritožbene stroške. Glede na to, da s pritožbo ni uspela, mora sama kriti svoje stroške pritožbe (1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP in 15. členom ZIZ). Odločitev o tem pa je vsebovana v odločitvi o glavni stvari.