Supreme Court dismisses appeal where defendant failed to prove improper service of court documents. The court ruled service was valid after multiple attempts and leaving the package at the door. The defendant cannot now claim lack of notice for their absence. The appeal is rejected as unfounded. The court upheld the lower court's decision. The defendant's arguments regarding service and procedure are rejected. The court emphasizes the duty of parties to participate in proceedings. The ruling clarifies the standards for valid service of process. The decision reinforces the principle of fair trial procedures. The court finds no error in the lower court's actions. The appeal is dismissed without further review. The defendant bears the consequences of their own inaction. The court maintains the integrity of judicial proceedings. The ruling stands as a final decision on the matter.

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

V toženčevem primeru sta bila pravilno vročena tožba in vabilo za glavno obravnavo, saj je vročevalec večkrat skušal vročiti sodno pošiljko po določilu 141. člena ZPP in jo je šele nato pustil v stanovanju, ker je slišal, da so v stanovanju osebe, ker mu je oseba v sosednjem stanovanju povedala, da so stanovalci doma, a nikoli nočejo odpreti vrat, in ker je bilo v stanovanju v pritličju odprto okno, pred stanovanjem pa je bilo parkirano vozilo stanovalca.

Vročevalec je torej pravilno opravil vročitev po določilu 144. člena ZPP in toženec, ki bi moral po določilu 9. člena ZPP pošteno uporabljati svoje pravice v pravdnem postopku, se sedaj ne more sklicevati na svojo odsotnost z glavne obravnave.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženec plačati tožniku 700.000,00 tolarjev in mu povrniti 77.429,50 tolarjev pravdnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 2.11.1995 dalje, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Nato je sodišče druge stopnje zavrnilo toženčevo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo obsodilni del izreka prve sodbe. Poleg tega je odločilo, da mora tožnik trpeti svoje stroške za odgovor na pritožbo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je toženec vložil revizijo in predlog za obnovo postopka. Sodišče prve stopnje je po naroku dne 5.12.1996 zavrnilo predlog za obnovo postopka. Plačilo pravdnih stroškov v znesku 27.930,00 tolarjev je sprva naložilo tožniku, toda s popravnim sklepom je odpravilo napako in odločilo, da jih mora toženec povrniti tožniku.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo toženčevi pritožbi proti sklepu o zavrnitvi predloga za obnovo postopka in proti popravnemu sklepu.

Proti sklepu sodišča druge stopnje je toženec pravočasno vložil revizijo. Uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka pred sodiščem prve in druge stopnje. Navaja, da je v zakonitem roku sodišču predložil listinske dokaze, ki pa jih je sodišče na naroku za obnovo postopka zavrnilo in v nasprotju z določilom 300. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 33/91-I) ni navedlo razlogov. Poleg tega sodišči prve in druge stopnje zmotno navajata, da sta bila tožencu pravilno vročena tožba in vabilo na glavno obravnavo. To ne drži, ker toženca v času vročanja ni bilo v Ljubljani, vročevalec pa je sklepal, da toženec noče sprejeti sodne pošiljke in mu jo je vročil tako, da jo je "nabil na vrata". Toda toženec je bil v zdravilišču, oseba, ki stanuje v stanovanju, pa v službi. Tudi vročevalčeva navedba o vratni reži ni resnična, ker vrata nimajo reže. Tudi dejstvo, da je sodišče opravilo glavno obravnavo dne 2.11.1995 in izdalo kontradiktorno sodbo, je kršitev postopka, ker bi moralo izdati sodbo zaradi izostanka. Po toženčevem mnenju je sodišče izdalo protiustavno in nezakonito sodbo, ker jo je oprlo na predpostavko o manjvrednosti Romov; ker ni ocenilo toženčevega ugovora o tožnikovi predhodni žalitvi toženca in ker ni dokazov, da bi bil pisec prispevka v celoti toženec.

Po določilu 390. člena ZPP je bila revizija vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Razlogi za obnovo postopka so določeni v 421. členu ZPP. Navedbe toženca o prepovedi kontradiktorne oziroma meritorne odločitve na naroku dne 2.11.1995 in o njeni protiustavnosti oziroma nezakonitosti zaradi diskriminacije Romov ne spadajo med obnovitvene razloge, pa tudi izraženo nestrinjanje z dokazno oceno sodišča v sodbi, ne.

Toženčeve navedbe o vročitvi tožbe in vabila za glavno obravnavo spadajo med razloge, ki so navedeni v 2. točki 421. člena ZPP, po katerem sme stranka predlagati obnovo postopka, če ji z nezakonitim postopanjem, zlasti z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. V toženčevem primeru sta bila pravilno vročena tožba in vabilo za glavno obravnavo, saj je vročevalec večkrat skušal vročiti sodno pošiljko po določilu 141. člena ZPP in jo je šele nato pustil v stanovanju, ker je slišal, da so v stanovanju osebe, ker mu je oseba v sosednjem stanovanju povedala, da so stanovalci doma, a nikoli nočejo odpreti vrat, in ker je bilo v stanovanju v pritličju odprto okno, pred stanovanjem pa je bilo parkirano vozilo stanovalca Volkswagen Golf, reg. št.... Vročevalec je torej pravilno opravil vročitev po določilu 144. člena ZPP in toženec, ki bi moral po določilu 9. člena ZPP pošteno uporabljati svoje pravice v pravdnem postopku, se sedaj ne more sklicevati na svojo odsotnost z glavne obravnave. Ustavno načelo enakega varstva pravic (22. člen Ustave Republike Slovenije, URS, Ur. list RS, št. 33/91-I) oziroma načelo kontradiktornosti po določilu 5. člena ZPP ni v tem, da bi sodišče sililo katero od pravdnih strank, da mora prebrati tožbo, odgovoriti nanjo ali sodelovati na naroku, marveč v tem, da ji da možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke. Če se toženec ni potrudil, da bi se odzval na povabili sodišča, naj si pripiše posledice.

Tudi dejstvo, da je sodišče zavrnilo zahtevo za izdajo sodbe zaradi izostanka in ni razsodilo, da mora toženec plačati 3,000.000,00 tolarjev, temveč je meritorno odločilo o tožbenem zahtevku in ga del zavrnilo, ni kršitev, ki bi bila v toženčevo škodo. Zato toženec nima pravice do pritožbe proti sklepu o zavrnitvi predloga za izdajo sodbe zaradi izostanka, kar je pravilno in obširno razložilo sodišče druge stopnje v drugem odstavku na 4. strani sklepa, in zaradi tega ni podan obnovitveni razlog po določbi 2. točke 421. člena ZPP.

Tudi obnovitveni razlog po določilu 6. točke 421. člena ZPP ni podan, saj ni prišlo do sodne odločbe zaradi kaznivega dejanja sodnika oziroma sodnika porotnika. O zatrjevanem kaznivem dejanju tožnika, ki naj bi bilo storjeno pred objavo toženčevega prispevka v časopisu D., pa ni izdana kazenska sodba, poleg tega pa navedeno dejanje ni v vzročni zvezi s tožbenim zahtevkom.

Tudi razlogi po določilu 9. točke 421. člena ZPP niso podani, ker sodišče vodi postopek in odloča, katere dokaze bo izvedlo. Na naroku dne 5.12.1996 je sodišče prve stopnje pregledalo predložene listine, nekatere dokaze pa je zavrnilo zato, ker ni šlo za nove dokaze, ki bi jih toženec ne mogel predložiti že prej.

Ker torej niso podani revizijski razlogi in ker sodišče ni našlo razlogov, na katere mora po določilu 386. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, je po določilu 393. člena v zvezi s 400. členom ZPP zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

Toženec je predlagal povrnitev revizijskih stroškov, toda ker revizija ni utemeljena, do tega ni upravičen (prvi odstavek 166.

člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP).