Failure to state claim value in complaint bars appeal right under Article 382(3) of ZPP.
Slovenia (SI)
Sintesi Legislator
Generato dall'IAThe appellate court dismissed the appellant's protest, upholding the first-instance court's rejection of the appeal. The appellant argued that the first instance court erred by denying the appeal right without assessing the claim's value, claiming a statutory duty to verify it. The court ruled that under Article 382(3) of the Civil Procedure Act, failing to state the claim value in the complaint legally forfeits the right to appeal, and no provision allows the appellant to demand a value assessment in this scenario.
Regesto Legislator
Generato dall'IAArticle 382(3) of the Civil Procedure Act; Article 380(2) of the Civil Procedure Act: Failure to state the value of the subject matter of the dispute in the complaint results in the waiver of the right to file an appeal.
Parole chiave
Generato dall'IADisposizioni normative citate
Generato dall'IADecisioni correlate
Generato dall'IATesto completo
Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.
[JEDRO]
Če tožnik v tožbi ne navede vrednosti spornega predmeta, se s tem odreče pravici do vložitve revizije. ZPP ne vsebuje določbe, ki bi tožencu v takem primeru preprečevala zahtevati ugotovitev vrednosti spornega predmeta, če ima interes zagotoviti si možnost vložiti revizijo. Ker v obravnavanem spisu ni podatka o tem, da bi toženec tako zahtevo uveljavil, mu ZPP ne daje podlage, da bi vložil revizijo.
[OBRAZLOŽITEV]
Sodišče prve stopnje je zavrglo revizijo tožene stranke. Odločitev je oprlo na določbo prvega odstavka 389. člena ZPP/77 v zvezi s tretjim odstavkom 382. člena ZPP. Proti sklepu se je tožena stranka pravočasno pritožila. Uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. V obrazložitvi pritožbe navaja, da je brez zakonske podlage stališče sodišča prve stopnje, da vrednost spornega predmeta ne presega določenega zneska, če ta sploh ni določena.
Sodišče bi moralo upoštevati, da je bila tožnikova dolžnost, da v tožbi določi vrednost spornega predmeta. Ker tega tožnik ni storil, bi moralo sodišče pri predhodnem preizkusu tožbe ugotoviti, da tožba ni popolna in od tožnika zahtevati njeno dopolnitev. Niti tožnik niti sodišče nista izvršila dolžnosti po zakonu. Zaradi kršitve zakona, ki sta jo zagrešila tožnik in sodišče, pa naj bi bil sedaj kaznovan toženec, z izgubo pravice do revizije. Pritožba ni utemeljena. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da v obravnavani pravdni zadevi vrednost spornega predmeta ni bila ocenjena in zato ni bila izpolnjena predpostavka iz tretjega odstavka 382.
člena ZPP za dovoljeno obravnavo revizije kot izrednega pravnega sredstva. Res je navedba vrednosti spornega predmeta dolžnost tožnika, vendar pa je sodišče prve stopnje pravilno poudarilo, da je po določbi tretjega odstavka 40. člena ZPP predpisana za sodišče le dolžnost preveriti navedeno vrednost spornega predmeta. Po določbi drugega odstavka 186. člena ZPP je navedba vrednosti spornega predmeta obvezna sestavina tožbe le za ugotovitev pristojnosti, sestave sodišča ali pravice do revizije. Če tožnik v tožbi ne navede vrednosti spornega predmeta, se s tem odreče pravici do vložitve revizije.
ZPP ne vsebuje določbe, ki bi tožencu v takem primeru preprečevala zahtevati ugotovitev vrednosti spornega predmeta, če ima interes zagotoviti si možnost vložiti revizijo. Ker v obravnavanem spisu ni podatka o tem, da bi toženec tako zahtevo uveljavil, mu ZPP ne daje podlage, da bi vložil revizijo. Odločitev sodišča prve stopnje je torej pravilna, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zato na podlagi določbe 2. točke 380. člena ZPP zavrnilo. Na podlagi določbe prvega odstavka 498. člena ZPP je pritožbeno sodišče v tem postopku uporabilo določbe zveznega ZPP iz leta 1977.