Appeal dismissed; creditor payments applied to oldest debts only if debtor made no payment declaration.
Slovenia (SI)
Sintesi Legislator
Generato dall'IAThe appeal against the first-instance judgment upholding a payment order was rejected by the Court of Appeal. The defendant argued that debts should be paid off in chronological order per the ZOR Act, claiming the court failed to consider her silence on payment purposes. The court ruled that the defendant failed to provide evidence of silence regarding specific debts at the time of payment, whereas the creditor had proven explicit declarations were made. Consequently, the court correctly applied the law, allowing payments to cover the oldest debts only when no declaration was given, thus dismissing the appeal.
Regesto Legislator
Generato dall'IA2. odst. 312. čl. ZOR; 1. in 2. odst. 312. čl. ZOR: When multiple debts exist, payments are applied to the oldest debts unless the debtor explicitly declares which debt is being paid at the time of payment.
Parole chiave
Generato dall'IADisposizioni normative citate
Generato dall'IADecisioni correlate
Generato dall'IATesto completo
Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba (1. in 3. točka izreka) sodišča prve stopnje.
[JEDRO]
Če je med upnikom in dolžnikom več obveznosti, pa tisto kar dolžnik izpolni ne zadostuje za pokritje vseh obveznosti, se pokrijejo obveznosti, za katere izjavi dolžnik ob izpolnitvi. Šele, če dolžnik ne da izjave, se pokrijejo najprej najstarejše obveznosti.
[OBRAZLOŽITEV]
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo vzdržalo v veljavi plačilni nalog, opr. št. I Plg ... z dne ... za znesek 2.156.105,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi in za zakonite zamudne obresti od zneska 82.864,00 SIT za čas od 28.6.1993 do 10.1.1997 in od zneska 125.760,00 SIT za čas od 31.5.1993 do 22.4.1996 ter za celotne mandatne stroške (1. točka izreka) ter toženi stranki naložilo v plačilo 105.481,00 SIT nadaljnjih pravdnih stroškov (3. točka izreka). Proti tej odločitvi se tožena stranka pritožuje in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki odgovora na pritožbo ni vložila. Pritožba ni utemeljena. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da tožena stranka uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ker trdi, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo njenih trditev, da bi se s plačili tožene stranke moralo ob upoštevanju določb 2. odst. 312. čl. ZOR poračunati terjatve po vrstnem redu nastanka, torej najprej najstarejše terjatve. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje glede na trditve pravdnih strank in po njih predložene dokaze ugotovilo v zadostnem obsegu in pravilno.
Pravilno je ugotovilo, da tožena stranka ni predložila dokazil, da je z zatrjevanimi plačili poravnala terjatve iz vtoževanih faktur, to je terjatve iz leta 1993. Tožena stranka namreč v postopku na prvi stopnji ni predložila nobenih dokazil o plačilih, sploh pa ni predložila dokazil, da ob zatrjevanih plačilih v letu 1994, 1995 in 1996 ni podala izjave o tem, kaj naj se poplača s temi plačili. Šele, če bi tožena stranka predložila dokazila, da ob plačilih v letih 1994, 1995 in 1996 ni dala izjave, katere terjatve plačuje, bi bilo treba uporabiti pri vračunavanju določila 2. odst. 312.
čl. ZOR. Upnik je to določilo dolžan upoštevati le, če dolžnik ob plačilu ne navede, kaj plačuje (primerjaj 1. in 2. odst. 312. čl. ZOR). Tožeča stranka pa je v tej pravdi trdila in za dva v tej pravdi sporna računa tudi predložila dokazila (priloga A10), da je tožena stranka ob plačilu vedno izjavljala kaj plačuje. Tako se pokaže, da tožena stranka neutemeljeno zatrjuje, da bi morala tožeča stranka oziroma sodišče upoštevati 2. odst. 312. čl. ZOR, saj tožena stranka ni predložila dokazov za uporabo tega določila. Dejansko stanje tako ni nepopolno ugotovljeno in na ugotovljeno dejansko stanje je bilo tudi materialno pravo pravilno uporabljeno.
Sodišče druge stopnje pri preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni našlo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbo tožene stranke zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. čl. ZPP).