Legislator Giurisprudenza & Legislazione
VSL sodba I Cpg 918/98 ECLI:SI:VSLJ:1999:I.CPG.918.98 Generato dall'IA

Appeal dismissed; claimant failed to prove misrepresentation of acknowledgment or procedural violation regarding invoice issuer identity.

Numero d'incarto VSL sodba I Cpg 918/98
Autorità giudiziaria
Giurisdizione Slovenia (SI)
Data della decisione
Esito del giudizio Respinto (Dismissed)

Sintesi Legislator

Generato dall'IA

The Higher Court in Ljubljana dismissed the appeal against a default judgment ordering payment, upholding the first-instance ruling. The defendant argued that the judgment was flawed because the invoices supporting the claim were issued by a different legal entity than the plaintiff. The court rejected this, finding that the plaintiff was the actual creditor for all invoices, including those issued in their name by a third party, and that no procedural violations occurred.

Regesto Legislator

Generato dall'IA

3. odst. 353. člena ZPP; 2. odst. 354. člena ZPP; A judgment based on an acknowledgment may be challenged only for fundamental procedural violations or misrepresentation, which the appellant failed to substantiate here.

Parole chiave

Generato dall'IA
default judgment appeal misrepresentation of acknowledgment fundamental procedural violation invoice issuer identity ZPP appeal provisions identità dei crediti mancata attuazione degli accordi illeciti spese giustificate dall'uso commerciale

Disposizioni normative citate

Generato dall'IA
Generato dall'IA

Ti chiedi come si applica questa sentenza alla tua fattispecie?

Analizza questa decisione insieme alla legislazione federale e cantonale, ai commentari e alla giurisprudenza successiva in Legislator AI.

Apri in Legislator →

Testo completo

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Pritožnik nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Sodbo na podlagi pripoznave je mogoče s pritožbo izpodbijati iz razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ali zaradi tega, ker je bila izjava o pripoznavi dana v zmoti. Stranka pa tega ni izkazala.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je s sodbo na podlagi pripoznave razsodilo: "Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki znesek 11.855.814,20 z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posamezne fakture do dneva plačila ter ji povrniti stroške izvršilnega predloga v znesku 134.798,26 SIT in njene nadaljnje pravdne stroške 259.987,00 SIT, oboje z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sklepa oz. prvostopne sodbe, vse v roku 8 dni pod izvršbo.

Sklep o izvršbi Temeljnega sodišča v Kranju, enote v Kranju opr. št. II Ig 2957/92 z dne 18.1.1993 se v prvi in tretji točki razveljavi." Zoper sodbo se je tožena stranka pravočasno pritožila zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in pripoznave dane v zmoti. V pritožbi navaja, da je račune, na kateri temelji izpodbijana sodbe izdalo podjetje Ž. M. d.o.o., medtem ko je tožeča stranka Ž. d.o.o., torej gre za dve različni pravni osebi. Zato je izrek sodbe v nasprotju sam s seboj, saj iz računov, na katerih temelji sodba izhaja, da je upnik drugi subjekt kot tožeča stranka, s čemer je bila storjena kršitev iz 13. točke 2. odst. 354. člena ZPP. Tožena stranka je pripoznala tožbeni zahtevek v zmoti, saj ni bila pozorna na tako majhno razliko v imenih tožeče stranke in podjetja, ki je račune izdalo.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodbo na podlagi pripoznave je mogoče izpodbijati zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ali zaradi tega, ker je bila izjava o pripoznavi dana v zmoti ali pod vplivom prisile ali zvijače (3. odst. 353. člena ZPP). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da čeprav je tožena stranka s pritožbo uveljavljala oba navedena pritožbena razloga, z njo ni nobenega izkazala. Ne drži pritožbena navedba, da bi bil tožbeni zahtevek v nasprotju sam seboj, saj povsem jasno nalaga toženi stranki plačati tožeči stranki tožbeni znesek, ki ga je tožena stranka pripoznala. Iz spisa je razvidno, da je tožeča stranka z izvršilnim predlogom najprej uveljavljala plačilo 62 računov v skupnem znesku 6.739.913,20 SIT. Ti računi se nanašajo na različne storitve, ki jih je tožeča stranka opravljala za toženo stranko (gostinske storitve, prevozi, najmenina telefona itd.). Iz vseh predloženih računov (A1 do A62) izhaja, da jih je izdala tožeča stranka, zaradi česar so pritožbene navedbe glede zmote v tem obsegu tožbenega zahtevka neupoštevne. Tožeča stranka je z vlogo z dne 24.3.1993 razširila tožbo še za znesek 5.115.901,00 SIT. S tem delom tožbenega zahtevka je tožeča stranka uveljavljala plačilo računa št. 50 z dne 1.3.1993, ki ga je izdalo podjetje Ž. M. d.o.o. in se nanaša na najemnino za poslovne prostore. V navedenem računu je zapisano, da je račun izdan v imenu in za račun tožeče stranke. Torej je tožeča stranka upnica tudi te terjatve. Zato pa tožena stranka tudi glede tega dela tožbenega zneska ni mogla biti v zmoti.

Pritožbeno sodišče je zaradi navedenega in ker v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 354. člena ZPP zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo (368. člen ZPP).

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje pritožbene stroške (1. odst. 154. člena v zvei s 1. odst. 166. člena ZPP).