Appeal allowed; appeal court quashes first instance judgment for internal contradiction regarding contributory negligence facts.

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi glede zavrnitve tožbenega zahtevka (na plačilo 4,412.500,00 SIT s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi) in odločitve o pravdnih stroških, ter se zadeva v tem razveljavljenem obsegu vrne prvemu sodišču v novo sojenje.

Odločitev o stroških tega pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

[JEDRO]

Sodba je tako pomanjkljiva, da je ni mogoče preizkusiti, če so razlogi o odločilnih dejstvih sami s seboj v nasprotju.

[OBRAZLOŽITEV]

Prvo sodišče je toženo stranko obsodilo na plačilo 2,177.500,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje. V presežku, za 4,412.500,00 SIT s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, je tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženi stranki je še naložilo v povrnitev tožeči stranki nastale pravdne stroške v višini 97.767,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje. Z neizpodbijanim sklepom je prvo sodišče tožečo stranko oprostilo plačila sodnih taks, ter toženi stranki naložilo v plačilo sodno takso za tožbo in sodbo v višini 43.550,00 SIT.

Zoper zavrnilni del sodbe se je pravočasno pritožila tožeča stranka.

Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo s prisojo v celoti zahtevane odškodnine. Zahteva tudi povrnitev pritožbenih stroškov.

Tožena stranka pritožbenega odgovora ni podala.

Pritožba je utemeljena.

Na podlagi določbe 1. odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99) je sodišče druge stopnje postopek nadaljevalo na podlagi Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77, 36/77, 36/80, 69/82, 58/84, 74/87, 14/88, 57/89, 20/90 in 27/90 - v nadaljevanju: ZPP), saj je bila izpodbijana sodba izdana pred uveljavitvijo sedaj veljavnega zakona.

Predmet spora se tiče zahtevka na povrnitev negmotne škode, ki je tožniku nastala zaradi ravnanja zavarovanca tožene stranke (prometna nezgoda), h kateri pa naj bi s svojim ravnanjem prispeval tudi tožnik.

Materialnopravno izhodišče za ugotovitev soodgovornosti tožnika kot oškodovanca je v 192. in 205. členu Zakona o obligacijskih razmerjih.

Po teh določbah ima oškodovanec, ki je tudi sam kriv, da je nastala škoda ali da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine.

Prvo sodišče je ugotovilo, da je tožnik k nastanku škode prispeval s tem, ker je vozil s pomanjkljivo svetlobno opremo in preveliko hitrostjo. Del škode, ki je posledica tega protipravnega ravnanja oškodovanca je sodišče ocenilo na 25%.

Hkrati je prvostopno sodišče ugotovilo, da je tožnik postavil ustrezno nižji zahtevek za denarno odškodnino za telesne bolečine in neugodnosti, ker je k nastanku škode prispeval tudi s tem, ker ni nosil čelade. Koliko nižji zahtevek oziroma kakšen delež odgovornosti je pri postavitvi zahtevka upošteval tožnik, prvo sodišče ni ugotovilo.

Tako se izkaže, da so razlogi sodbe sami s seboj v nasprotju. Sodba namreč v razlogih glede deleža soodgovornosti oškodovanca kot njegovo sodelovanje pri nastanku škode ugotavlja le pomanjkljivost svetlobne opreme ter preveliko hitrost. Pri odmeri denarne odškodnine za telesne bolečine in neugodnosti pa ugotavlja še eno protipravno ravnanje oškodovanca, katerega ni upoštevalo pri presoji obsega oškodovančeve odgovornosti. Oškodovanec je namreč s svojim ravnanjem privolil v morebitne škodne posledice s tem, ker ni nosil čelade.

Sodba ima zato takšne pomanjkljivosti, da se ne more preizkusiti (13. točka 2. odstavka 354. člena ZPP). Na takšno kršitev določb pravdnega postopka pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 365. člena ZPP), torej tudi, če ni uveljavljana. V izpodbijanem zavrnilnem delu je bilo zato potrebno sodbo razveljaviti in zadevo v tem obsegu vrniti v novo sojenje. Ker je odločitev o stroških odvisna od odločitve o glavni stvari, je bilo potrebno razveljaviti in v novo sojenje vrniti tudi to (1. odstavek 369. člena ZPP).

V presojo ostalih pritožbenih navedb, ki se tičejo soodgovornosti in odmere denarne odškodnine, se pritožbeno sodišče, zaradi razveljavitve zadeve zaradi procesne kršitve, ni spuščalo.

V novem sojenju bo moralo prvo sodišče torej odločiti, ali je tožnik upravičen še do nadaljnje denarne odškodnine. Pri tem bo moralo sprva tožnika pozvati, da dopolni nepopolne navedbe glede soodgovornosti, katero priznava (285. člen ZPP/99). Pri tem je potrebno že sedaj pojasniti, da soodgovornosti ne more priznavati le pri eni obliki nastale škode, ampak se obseg soodgovornosti upošteva pri celotni škodi, ki izvira iz nedopustnega ravnanja obeh udeležencev nezgode.

Pri odločanju o morebitni prisoji odškodnine, bo potrebno upoštevati že pravnomočno (na dan novega sojenja revalorizirano) dosojeno odškodnino.

O stroških, ki so pritožniku nastali z vložitvijo obravnavanega pravnega sredstva, bo odločeno s končno odločbo (3. odstavek 166. člena ZPP).