Court dismisses appeal upholding that adverse possession requires proof of bad faith, which the defendant failed to provide.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Dobrovernost posesti se domneva, zato mora nasprotna stranka dokazati, da posest ni bila dobroverna.

[OBRAZLOŽITEV]

Prvo sodišče je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je tožnica lastnica travniške parcele 754 m2 št. 1428/5 k.o. S., vpisane v vl. št. 184 iste k.o., ter naložilo tožencu, naj ji izstavi ustrezno zemljiškoknjižno listino in povrne pravdne stroške. Ugotovilo je namreč, tudi na podlagi toženčeve izpovedbe, da je tožnica uživala sporni svet od leta 1950 oz. 1954 dalje v dobri veri, toženec pa je zvedel, da je parcela njegova šele leta 1987 in takrat so tožnico opozorili na to.

Tožena stranka izpodbija sodbo iz vseh treh pritožbenih razlogov in predlaga njeno razveljavitev. Trdi, da sta prednika pravdnih strank gnojila in kosila vsak svoj svet do meje parcel 1428/2 in/1, iz katere je leta 1980 nastala sporna parcela, potem pa je tožničina prednica začela posegati v ta svet, ker toženčev prednik zaradi ravnanja UNZ tega ni mogel več, tožničini prednici pa zaradi svoje bolezni in obljub UNZ ni branil posegov. Sodišče povedanega ni razumelo in predlaganih dokazov ni dopustilo. Tožničina prednica zato ni mogla biti v dobri veri, rok za priposestvovanje po njeni smrti pa je prekratek. Sodišče bi si na kraju samem ustvarilo drugačno sliko o dejanskem stanju. K. so včasih tudi zvlekli les na sporno parcelo in tožničina prednica tega ne bi dovolila, če bi štela ta svet za svoj.

O tem bi lahko pričal S. Š. Tožnica in njena prednica nista nikoli kosili in gnojili čez pot, ki teče po sporni parceli. Graja izpovedi prič M. S. in F. B.

Pritožba ni utemeljena.

V čem naj bi bila podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka pritožba ne pove, pritožbeno sodišče pa tudi ni samo odkrilo kakšne takšne kršitve absolutne narave.

Za pravilno rešitev tega spora je sodišče prve stopnje dejansko stanje dovolj popolno in pravilno ugotovilo. Tako ni potreben ogled parcele, niti ne v zvezi s pritožbeno trditvijo, češ da tožničina prednica in tožnica nista gnojili in kosili čez pot, ki teče po sporni parceli, saj ta pot teče ob ograji, s katero je ograjen svet UNZ. Ob tem velja omeniti, da A.K. v motenjski pravdi ni omenila, da bi tožnica kosila le del parcele, sicer pa je toženec sam izjavil zaslišan kot stranka, da je od poti do ograje meter ali meter in pol, ograja pa je pomaknjena pol metra v parcelo št. 1428/3, se pravi v sosednjo. Tako je več kot očitno, da med potjo in ograjo ni omembe vrednega sveta, ki bi se ga splačalo gospodarsko izkoriščati.

Zavrnitev dokaznega predloga z ogledom kraja je bila torej utemeljena. Omenjenima pričama je sodišče upravičeno verjelo glede okoliščin, ki so bistvene za to pravdo.

Sodba je končno pravilna tudi v materialnopravnem pogledu. Ob tožnici neoporekani trditvi, da je obravnavani svet kosila najmanj od leta 1954 naprej, kar je sodišče prve stopnje sprejelo kot resnično, in ob tem, da tožena stranka ni argumentirano zanikala dobrovernosti tožničine posesti in tako tudi v pritožbi, se pokaže po eni strani kot nepomembno ugotavljati (ne)dobrovernost posesti tožničine prednice, po drugi strani pa je pravilna ugotovitev, da je tožnica ta svet priposestvovala. Splošno sprejeto pravno pravilo veleva, da se dobrovernost posesti domneva, to pravilo pa je dobilo na zakonodajnem področju svoj odsev v tretjem odstavku 72. člena ZTLR. Tožena stranka, kot rečeno, ni dokazala tožničine nedobrovernosti, še manj, niti skušala ni to dokazati zanjo, marveč le za njeno prednico. Po povedanem se pokažejo tudi kot nepomembne ostale pritožbene trditve v zvezi z vlačenjem lesa, udeležbo policije in podobnim. Napako v imenu pa je sodišče prve stopnje že popravilo s popravnim sklepom.

Ker torej ni mogoče pritožbi pritrditi v nobenem pogledu, jo je sodišče zavrnilo in potrdilo pravilno sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških tožene stranke je zajeta z zavrnilnim izrekom te sodbe.