Appeal dismissed; claimant must specify exact monetary amount in complaint for procedural completeness.

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

180. člen ZPP določa vsebino tožbe. Med drugim mora le-ta dosegati določen zahtevek glede glavne stvari in stranskih terjatev. Določenost tožbenega zahtevka je procesni pogoj popolnosti tožbe. Dokler tožbeni zahtevek ni določen, ni mogoče opraviti preizkusa sklepčnosti tožbe (ali iz zatrjevanih dejstev izhaja utemeljenost zahtevka po materialnem pravu). Na določen zahtevek so vezane tudi druge posledice. Tako je na višino zahtevka, če je predmet denarni znesek, vezana pristojnost sodišča, pravica do revizije, ne nazadnje tudi višina stroškov zastopanja. Tako tožniki nimajo prav, ko navajajo, da je s procesnega stališča popolnoma vseeno, ali je odškodnina opredeljena opisno ali z zneskom.

Tožeča stranka mora zahtevek, da bo določen, oblikovati tako, da v njem opredeli konkreten denarni znesek, ki ga zahteva, če je seveda zahtevana odškodnina v denarni obliki.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo tožečih strank, ker le-te niso postavile določnega zahtevka, čeprav jih je sodišče s sklepom z dne 10.4.2008 pozvalo, da tožbo popravijo.

Proti sklepu so tožeče stranke po poblaščencu vložile pritožbo, v kateri navajajo, da pred ugotovitvijo vrednosti nepremičnin z izvedencem, denarnega zahtevka ne morejo oblikovati drugače kot so ga z vlogo dne 29.4.2008. Ne zahtevajo namreč pravične denarne odškodnine po 179. členu Obligacijskega zakonika, ampak odškodnino zaradi tega, ker niso mogle uveljaviti istovrstnih pravic, ki so jih imele pred odvzemom. Menijo, da gre za specifično zadevo in da je potrebno dopustiti izjemo pri oblikovanju zahtevka, saj konkretnega denarnega zneska ne poznajo. V kolikor bi zahtevek postavile "na pamet" bi se lahko postavilo vprašanje sklepčnosti takšnega zahtevka.

Tožeče stranke bi v primeru postavitve točnega zahtevka tudi ne mogle le-tega povečati (če bi izvedenec ugotovil višjo vrednost), saj bi šlo za spremembo tožbe, če pa bi ga zmanjšale, bi morale toženi stranki povrniti stroške postopka (glede na delni uspeh v pravdi).

Tožeče stranke nadalje menijo, da je zahtevek že sedaj določno oblikovan, saj je jasno, da bi bilo treba v vsakem primeru znesek odškodnine prilagoditi vrednostim iz cenitve. S procesnega stališča je zato popolnoma vseeno, ali je odškodnina v času vložitve tožbe opredeljena opisno ali pa postavljena po občutku, saj v nobenem primeru ni znana.

Pritožba ni utemeljena.

180. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) določa vsebino tožbe. Med drugim mora le-ta obsegati določen zahtevek glede glavne stvari in stranskih terjatev. Določenost tožbenega zahtevka je procesni pogoj popolnosti tožbe. Dokler tožbeni zahtevek ni določen, ni mogoče opraviti preizkusa sklepčnosti tožbe (ali iz zatrjevanih dejstev izhaja utemeljenost zahtevka po materialnem pravu). Na določen zahtevek so vezane tudi druge posledice. Tako je na višino zahtevka, če je predmet denarni znesek, vezana pristojnost sodišča, pravica do revizije, ne nazadnje tudi višina stroškov zastopanja. Tako tožniki nimajo prav, ko navajajo, da je s procesnega stališča popolnoma vseeno, ali je odškodnina opredeljena opisno ali z zneskom.

Kot je pravilno zapisalo že sodišče prve stopnje v obrazložitvi, mora tožeča stranka zahtevek, da bo določen, oblikovati tako, da v njem opredeli konkreten denarni znesek, ki ga zahteva, če je seveda zahtevana odškodnina v denarni obliki.

Kako bo tožeča stranka pred vložitvijo tožbe ocenila svoje oškodovanje, je seveda njena stvar, je pa dejstvo, da takšna določna opredelitev zahtevka po višini seveda ni nemogoča, kot to pritožniki skušajo prikazati v pritožbi. Lahko takšno oceno opravijo laično ali pa, če sami z ustreznim znanjem ne razpolagajo, z angažiranjem ustreznega izvedenca.

Pri tem je tudi popolnoma nepomembno na kakšni pravi podlagi je zahtevek postavljen (ali na podlagi določil OZ, ki se nanašajo na nepremoženjsko škodo ali na podlagi določil ZPVAS).

ZPP v 184., 185. in 186. členu opredeljuje pogoje, pod katerimi je možna sprememba tožbe (kamor sodi tudi povečanje obstoječega zahtevka) ali zmanjšanje tožbenega zahtevka. Pritožniki so pri spremembi sicer omejeni z določenimi pogoji, vendar pa to ne pomeni, da sprememba ni mogoča. Celo v skrajnem primeru, če sodišče spremembe ne dovoli, se vedno lahko vloži nova tožba.

Ker torej pritožbeni očitki niso utemeljeni, pritožbeno sodišče pa ob preizkusu izpodbijanega sklepa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP), je bilo pritožbo tožnikov potrebno zavrniti in izpodbijani sklep sodišča potrditi (353. člen ZPP v zvezi s 366. členom ZPP).