Legislator Giurisprudenza & Legislazione
VSL sodba Kp 1203/93 ECLI:SI:VSLJ:1993:KP.1203.93 Generato dall'IA

Court revokes probation due to aggravating circumstances and imposes one year imprisonment instead of eight months.

Numero d'incarto VSL sodba Kp 1203/93
Autorità giudiziaria
Giurisdizione Slovenia (SI)
Data della decisione
Esito del giudizio Parzialmente accolto (Partially Allowed)

Sintesi Legislator

Generato dall'IA

The appellate court overturned the first-instance judgment granting probation and reduced sentencing to eight months, ruling that the circumstances warranted a harsher penalty. The prosecution argued that the defendant exploited the victim's severe intoxication, stole all available funds, and had a prior criminal record, which negated grounds for leniency. Consequently, the court imposed a one-year prison term, the minimum statutory penalty without mitigating provisions, and ordered the defendant to pay litigation costs.

Regesto Legislator

Generato dall'IA

Article 168 of the Criminal Code of the Republic of Slovenia; Article 168 of the Criminal Code of the Republic of Slovenia; Article 168 of the Criminal Code of the Republic of Slovenia; Article 168 of the Criminal Code of the Republic of Slovenia; Article 168 of the Criminal Code of the Republic of Slovenia: Probation and mitigated punishment are not applicable when aggravating circumstances, such as exploiting victim intoxication and prior convictions, outweigh mitigating factors like confession.

Parole chiave

Generato dall'IA
probation revocation mitigated punishment aggravating circumstances victim intoxication prior criminal record theft of funds Criminal Code Slovenia indennità giornaliere

Disposizioni normative citate

Generato dall'IA
Article 168 of the Criminal Code of the Republic of Slovenia
Article 95 of the Criminal Procedure Act
Article 98 of the Criminal Procedure Act
Article 101 of the Criminal Procedure Act
Generato dall'IA

Ti chiedi come si applica questa sentenza alla tua fattispecie?

Analizza questa decisione insieme alla legislazione federale e cantonale, ai commentari e alla giurisprudenza successiva in Legislator AI.

Apri in Legislator →

Testo completo

Pritožbi javnega tožilca se ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se obtožencu po I. odst. 168. čl.

KZ RS izreče kazen 1 (enega) leta zapora.

Obtoženec je dolžan plačati kot stroške pritožbenega postopka 10.000,00 SIT povprečnine.

[JEDRO]

Obtožencu je bila izrečena pogojna obsodba, v tej pa določena omiljena kazen osmih mesecev zapora. Na pritožbo javnega tožilca je sodišče druge stopnje izreklo obtožencu neomiljeno kazen enega leta zapora, ker ni našlo razlogov za pogojno obsodbo glede na okoliščine storjenega dejanja, ko je izrabil oškodovančevo hudo vinjenost in vzel ves denar, ki ga je imel pri sebi, z vidnim poškodovanjem po obrazu, zaradi velike tatvine in odvzema motornega vozila je bil že dvakrat obsojen in priznanje ni štelo v tolikšni meri, kot sodišče prve stopnje.

[OBRAZLOŽITEV]

Z uvodoma navedeno sodbo je bil obtoženec spoznan za krivega dejanja ropa po I. odst. 168. čl. KZ RS. Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v kateri mu je bila določena omiljena kazen 8 mesecev zapora s preizkusno dobo treh let. V takšno kazen mu je bil vštet pripor od 24.6.1990 do 9.7.1990, oškodovancu pa je dolžan plačati zakonite zamudne obresti od zneska 1.700,00 SIT.

Sodbo izpodbija javni tožilec zaradi izrečene pogojne obsodbe, predlaga pa kazen zapora.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče druge stopnje se strinja s pritožbenim mnenjem, da v, obravnavanem primeru ni pogojev za pogojno obsodbo. Tako pogojno obsodbo kot omiljeno kaznovanje sodba dokaj skopo razlaga. Upošteva kot obteževalno okoliščino obtoženčevo predkaznovanost (v letu 1983 mu je bila za kaznivo dejanje velike tatvine izrečena pogojna obsodba z določeno kaznijo 3 mesecev zapora, leta 1985 pa kazen 4 mesecev zapora za kaznivo dejanje odvzema motornega vozila), kot olajševalno okoliščino pa je štelo obtoženčevo priznanje. Ti dve okoliščini pa sta edini, ki jih navaja pri pojasnjevanju, zakaj se je odločilo za pogojno obsodbo in omiljeno kaznovanje.

Pravilno pa pritožba poudarja, da je sodišče premalo upoštevalo oz. sploh prezrlo okoliščine, v katerih je obtoženec znanca oropal, pa tudi sama vrednost 1.700,00 takratnih dinarjev v času storitve dejanja 23.6.1990 po eni strani niti ni bila majhna, po drugi strani pa je pomenila ves oškodovančev denar. Obtoženec, ki je z oškodovancem navedenega dne prišel slučajno v stik pri skupnem znancu A.L., je zaznal, kar tudi sam priznava, da je oškodovanec že hudo vinjen, tako da je priča Lisec obtožencu predlagal, naj pelje oškodovanca domov, ker je pijan, ta pa ga je odpeljal na neko prireditev, kamor pa nista prišla.

Oškodovanec se samega dogodka zaradi pijanosti sploh ne spomni, je pa bil po glavi poškodovan, pa tudi v obtoženčevem avtu so bili najdeni krvni sledovi, kar kaže na okoliščino, da se ga je intenzivno fizično lotil, ko se sicer oškodovanec ne spomni, kako in na kakšen način naj bi se mu upiral. Obtoženčevo priznanje pa tudi ni tako konstruktivno, kot to šteje sodišče prve stopnje, saj je priča A.L. jasno povedal, da pride v poštev kot storilec prav obtoženec. Ta je sicer dejanje priznal, vendar pa je pretežni del denarja in sicer 1.500,00 dinarjev zvil v škatlo in skril za špirovce v svoji hiši.

Da je dejanje priznal, očitno ni pripisati njegovemu kesanju, ampak ugotovitvi, da ga ne more zanikati. Ob takšnem upoštevanju okoliščin, ki vsekakor vplivajo na izbiro kazenske sankcije, pa sodišče druge stopnje ocenjuje, da ni pogojev za pogojno obsodbo, pa tudi ne razlogov za omiljeno kaznovanje. Ni zazreti nobenih posebnih olajševalnih okoliščin, ki bi kazale na to, da se da tudi z omiljeno kaznijo doseči namena kaznovanja, kar je pogoj za uporabo določb o omilitvi kazni. Pritožbi javnega tožilca je sodišče druge stopnje iz navedenih razlogov ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je obtožencu izreklo kazen enega leta zapora, ki je najnižja kazen, ki jo je moč izreči brez uporabe omilitvenih določb za takšno kaznivo dejanje.

Izrek o stroških pritožbenega postopka, ki jih je obtoženec dolžan plačati, temelji na določbah 95. čl., I. odst. 98. čl. in na 101. čl.

ZKP.