Legislator Giurisprudenza & Legislazione
VSL sodba I Cp 1574/2004 ECLI:SI:VSLJ:2005:I.CP.1574.2004 Generato dall'IA

Appeal dismissed; owner must prove changed circumstances to terminate a servitude right.

Numero d'incarto VSL sodba I Cp 1574/2004
Autorità giudiziaria
Giurisdizione Slovenia (SI)
Data della decisione
Esito del giudizio Respinto (Dismissed)

Sintesi Legislator

Generato dall'IA

The Court of Appeal dismissed the appeal against the first-instance judgment, confirming the rejection of the plaintiffs' request to terminate a servitude. The plaintiffs argued that the court failed to conduct a proper evidentiary process regarding witness testimonies and specific documents, while the defendant successfully claimed the servitude remained necessary. The court ruled that the burden of proof lies with the servient landowner to demonstrate changed circumstances rendering the right obsolete, a standard the plaintiffs failed to meet.

Regesto Legislator

Generato dall'IA

člen 42/1 ZTLR; člen 2. odst. 58. člen ZTLR; člen 353 ZPP; člen 155/1 ZPP: The owner of a servient estate must assert and prove changed circumstances to request the termination of a real servitude right.

Parole chiave

Generato dall'IA
termination of servitude burden of proof changed circumstances real servitude Zakon o premoženju carenza di legittimazione azione mobiliare motivo insorto dopo la fuga

Disposizioni normative citate

Generato dall'IA

Giurisprudenza citata

Generato dall'IA
sodbe VS RS št. II Ips 442/2001
(glej sodbe VS RS št. II Ips 442/2001, II Ips 508/99 in II Ips 383/96
II Ips 508/99
II Ips 442/2001, II Ips 508/99 in II Ips 383/96
II Ips 383/96
II Ips 442/2001, II Ips 508/99 in II Ips 383/96
Generato dall'IA
VSL sklep I Cp 2377/2016
Appeal court vacates first-instance judgment for failure to prove continuous 20-year servitude exercise. The court found a procedural violation regarding the start date of the prescriptive period. The court ruled that the burden of proof lies with the claimant to demonstrate continuous exercise of the servitude throughout the entire 20-year period. Since the first-instance court could not verify the continuity of use between 1989 and 1995, the judgment was vacated and the case remanded for a new trial. The court emphasized that servitudes can only be acquired within the scope of actual exercise, not broadly. Furthermore, the court must separately determine the acquisition of pedestrian paths versus vehicular access for forestry purposes. The appeal was allowed, and the case was sent back to the first-instance court for reconsideration. The court held that the burden of proof rests on the claimant to show continuous exercise of the servitude throughout the entire 20-year period. Since the first-instance court could not verify the continuity of use between 1989 and 1995, the judgment was vacated and the case remanded for a new trial. The court emphasized that servitudes can only be acquired within the scope of actual exercise, not broadly. Furthermore, the court must separately determine the acquisition of pedestrian paths versus vehicular access for forestry purposes. The appeal was allowed, and the case was sent back to the first-instance court for reconsideration.
VSL sodba I Cp 3974/2010
Applicant dismissed for failing to prove good faith regarding an unregistered easement due to duty of inquiry.
VSL sklep II Cp 3123/2013
Appeal allowed; lower court erred by failing to recognize absolute nature of property rights regarding unauthorized passage.
VSM Sodba in sklep I Cp 599/2023
Appeal partially allowed; first instance judgment reversed on one parcel due to flawed application of good faith acquisition rules in bankruptcy proceedings.
VSL sodba in sklep I Cp 408/2017
Appellate court dismissed claim that servitude expanded due to land use change from pasture to housing.

Ti chiedi come si applica questa sentenza alla tua fattispecie?

Analizza questa decisione insieme alla legislazione federale e cantonale, ai commentari e alla giurisprudenza successiva in Legislator AI.

Apri in Legislator →

Testo completo

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Tožena stranka sama nosi stroške odgovora na pritožbo.

[JEDRO]

Lastnik služne stvari, ki zahteva, naj pravica stvarne služnosti

preneha, mora zatrjevati in dokazati spremenjene okoliščine.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni

zahtevek, s katerim sta tožnika zahtevala, da mora toženec v 15 dneh

opustiti hojo in vožnjo po severnem delu zemljišča parc. št. 574/1

k.o. P. in se v bodoče vzdržati vseh posegov v to zemljišče. Zavrnilo

je tudi podrejeni tožbeni zahtevek, da se služnostna pravica hoje in

vožnje, ki poteka v smeri vzhod zahod po severnem delu zemljišča

parc. št. 574/1 k.o. P. v korist vsakokratnega lastnika zemljišča

parc. št. 577/1 k.o. P. ukine. Zavrnilo je tudi tisti del podrejenega

tožbenega zahtevka, ki je vsebinsko sicer enak primarnemu tožbenemu

zahtevku. Odločilo je, da morata tožnika tožencu povrniti 378.810,00

SIT pravdnih stroškov v 15 dneh. Sodišče prve stopnje je namreč

ugotovilo, da je toženec priposestvoval služnostno pravico, zaradi

česar zahtevek za opustitev hoje in vožnje ni utemeljen. Hkrati je

ugotovilo, da ni pogojev za ukinitev služnosti.

Zoper sodbo se tožnika pritožujeta iz vseh pritožbenih razlogov in

predlagata razveljavitev sodbe. V zvezi z zavrnitvijo primarnega

tožbenega zahtevka navajata, da sodišče ni izvedlo vseh predlaganih

dokazov, izvedene dokaze pa je nepravilno interpretiralo. V pritožbi

nato svoje trditve podrobneje opredelita. V zvezi s podrejenim

tožbenim zahtevkom prav tako navajata, da sodišče ni izvedlo dokazov,

s katerimi ga tožnika utemeljujeta, ampak je postavilo trditev, da ni

spremenjenih razmer in zahtevek za ukinitev služnosti brez izvedbe

dokaznega postopka zavrnilo. Tožnika sta v pritožbi priložila

fotrografije, iz katerih naj bi izhajalo, da so njune trditve v zvezi

s podrejenim zahtevkom točne.

Toženec je odgovoril na pritožbo in predlagal, da jo pritožbeno

sodišče zavrne. Zahteval je povrnitev pritožbenih stroškov.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje ni napravilo nobene bistvene kršitve določb

pravdnega postopka. Dejansko stanje je popolno ugotovljeno in tudi

materialnopravno je odločitev pravilna. Pritožbeno sodišče v celoti

sprejema razloge izpodbijane sodbe in le kot odgovor na pritožbene

trditve tem razlogom še dodaja:

Ko pritožba očita sodišču prve stopnje, da ni izvedlo vseh

predlaganih dokazov, se sklicuje na priče A. K., M. M. in J. R..

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje v zvezi s tem

ni napravilo nobene kršitve. Ko sta tožnika z vlogo na red. št. 20,

list. št. 40 med drugim predlagala zaslišanje priče J. R., njun

predlog ni bil popoln, saj nista navedla, o čem naj J. R. priča (člen

236 Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Prav tako glede prič A.

K. in M. M., ki sta jih predlagala (list. št. 47) nista navedla, o

čem naj ti dve priči pričata. Ko v pritožbi sedaj pojasnjujeta, o čem

naj bi pričali A. K., M. M. in J. R., gre za nove trditve, ki v

pritožbenem postopku niso dovoljne (člen 337/1 ZPP). Očitek, da

sodišče ni izvedlo navedenih predlaganih dokazov, tako ni utemeljen.

Ko pritožba navaja, da bi vpogled v spis P 321/2002 omajal zaključek

prvostopnega sodišča, da dogovora o začasnem dovoljenju za hojo in

vožnjo ni bilo, je najprej treba ugotoviti, da ta dokaz ni bil

predlagan iz razloga, ki ga v pritožbi zatrjujeta tožnika. Tožnika

sta ta dokaz najprej predlagala v pripravljalni vlogi na red. št. 7,

prejeti 22.10.2002, vendar sta vpogled v ta spis predlagala zato, da

bi se ugotovilo, da ni pogojev za združevanje tega postopka in

postopka za motenje posesti, ki je tekel pod navedeno opr. št.

Ponovno sta vpogled v ta spis predlagala še 2.3.2004 (list. št. 49),

vendar tudi tedaj nista navedla tistih razlogov, ki jih navajata v

pritožbi. Pa tudi sicer vprašanje, ali se je po parceli vozilo 40, 50

ali 100 let, ni odločilnega pomena ob dejstvu, da se stvarna služnost

pridobi s priposestvovanjem, če je lastnik gospodujoče stvari

dejansko izvrševal služnost 20 let, lastnik služne stvari pa temu ni

nasprotoval (člen 54/1 Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih

- ZTLR, ki se za ta primer uporablja glede na določbo čl. 276

Stvarnopravnega zakonika). Po načelnem pravnem mnenju, objavljene v

poročilu o sodni praksi Vrhovnega sodišča SRS 1/85, stran 1 se je

namreč ZTLR od uveljavitve uporabljal za roke priposestvovanja, ki so

začeli teči pred njegovo uveljavitvijo, ki še do tega trenutka niso

pretekli. V obdobju, ki ga je kot odločilnega za potek

priposestvovanja ugotovilo sodišče prve stopnje, so namreč delno

veljala še pravna pravila Občega državljanskega zakonika - ODZ, in

sicer pred 1.9.1980, ko je bil sprejet ZTLR.

Ko pritožba nato navaja, da se sodišče ni opredelilo do listinskih

dokazov in sicer kupoprodajne pogodbe z dne 10.2.1971 ter odločb

Skupščine občine K. o lokacijskem in gradbenem dovoljenju, po mnenju

pritožbenega sodišča ne gre za kršitev. Niti zapis v navedeni

kupoprodajni pogodbi niti vsebina navedenih odločb nista taka, da bi

vsak od njiju sam po sebi izključeval ugotovitve, do katerih je

prišlo sodišče prve stopnje. Skratka: tudi če je bilo v kupoprodajni

pogodbi z dne 10.2.1971 zapisano, da je zemljišče neobremenjeno in

tudi če toženec ni nasprotoval gradnji, to še ne pomeni, da

služnostne pravice ni moglo biti. Enako velja glede trditve, da je

bil toženčev oče prisoten pri parcelaciji, s katero je nastala

parcela 574/1 k.o. P..

Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da je odločitev v delu, ki se

nanaša na primarni tožbeni zahtevek, podprta z zadostnimi dokazi, in

da je dokazna ocena jasna in prepričljiva. Glede na že citirane

določbe ZTLR pa je tudi materialnopravno pravilna odločitev, da je

treba zahtevek tožnikov zavrniti zato, ker jima ni uspelo dokazati,

da imata pravico od toženca zahtevati opustitev hoje in vožnje po

obravnavanem delu zemlljišča (čl. 42/1 ZTLR).

Kolikor gre za podrejeni tožbeni zahtevek, se pritožbeno sodišče z

odločitvijo sodišča prve stopnje prav tako strinja, čeprav sodišče

prve stopnje ni izvedlo predlaganih dokazov. Odločilna je namreč

materialnopravna določba 2. odstavka 58. člena ZTLR. Po tej določbi

lastnik služne stvari lahko zahteva, naj pravica stvarne služnosti

preneha, če postane nepotrebna za uporabo gospodujoče stvari ali če

preneha razlog, zaradi katerega je bila ustanovljena. Odločilnega

pomena je torej, da pravica stvarne služnosti postane nepotrebna. To

pa hkrati pomeni, da mora lastnik služne stvari zatrjevati in

dokazati spremenjene okoliščine. Taka je tudi ustaljena sodna praksa

(glej sodbe VS RS št. II Ips 442/2001, II Ips 508/99 in II Ips 383/96

v računalniški evidenci sodne prakse). Kot je pravilno ugotovilo

sodišče prve stopnje, tožeča stranka ni dokazala spremenjenih

okoliščin, pa tudi sicer je na glavni obravnavi dne 2.3.2004 (list.

št. 48) celo trdila, da ne predlaga ukinitve zato, ker služnost ni

potrebna, ampak, da dokler "tu ni začel voziti, je celotno parcelo

obdeloval iz zgornje poti in jo lahko še danes". Podrobneje zato ni

treba odgovarjati na tisti del pritožbenih trditev, ki se nanašajo na

podrejeni tožbeni zahtevek.

Neutemeljeno pritožbo je bilo tako treba zavrniti in sodbo potrditi

(člen 353 ZPP).

Ker odgovor na pritožbo ni bistveno pripomogel k odločitvi, je

pritožbeno sodišče sklenilo, da mora toženec sam nositi stroške

odgovora na pritožbo (člen 155/1 ZPP).