Legislator Giurisprudenza & Legislazione
VSL sklep PRp 715/2006 ECLI:SI:VSLJ:2006:PRP.715.2006 Generato dall'IA

Appeal dismissed as inadmissible because first instance court ruled on a request for legal protection, not a penalty decision.

Numero d'incarto VSL sklep PRp 715/2006
Autorità giudiziaria
Giurisdizione Slovenia (SI)
Data della decisione
Esito del giudizio Respinto (Dismissed)

Sintesi Legislator

Generato dall'IA

The appellate court dismissed the defendant's appeal as inadmissible because the first-instance court had ruled on a request for legal protection rather than the penalty decision itself. The defendant argued the lower court erred in law but failed to provide specific reasons, merely listing constitutional violations found online. The court determined that since the first instance addressed a procedural request for legal protection where no three-instance review applies, the appeal falls outside the scope of permissible challenges under the relevant statutes.

Regesto Legislator

Generato dall'IA

ZP-1 161. člen 2. odstavek; ZP-1 163. člen 1. odstavek: An appeal is inadmissible if the first-instance court decided on a request for legal protection rather than the substantive penalty decision, as such decisions do not trigger the three-instance review procedure.

Parole chiave

Generato dall'IA
inadmissible appeal legal protection request three-instance review procedural error ZP-1 statute

Disposizioni normative citate

Generato dall'IA
ZP-1 161. člen 2. odstavek
ZP-1 163. člen 1. odstavek
ZP-1 168. člen 1. odstavek
ZP-1 147. člen 3. odstavek
ZP-1 65. člen 1. odstavek
ZP-1 66. člen 1. odstavek
ZP-1 66. člen 2. odstavek
ZP-1 154. člen

Ti chiedi come si applica questa sentenza alla tua fattispecie?

Analizza questa decisione insieme alla legislazione federale e cantonale, ai commentari e alla giurisprudenza successiva in Legislator AI.

Apri in Legislator →

Testo completo

Pritožba storilca C. V. se zavrže kot nedovoljena.

[JEDRO]

Po takšnem pregledu pritožbeno sodišče ugotavlja, da storilčeva pritožba ni dovoljena glede na določilo drugega odstavka 161. člena ZP-1.Ugotavlja namreč, da je sodišče prve stopnje odločalo na podlagi zahteve za sodno varstvo, ki jo je storilec vložil proti odločitvi prekrškovnega organa o zavrženju zahteve za sodno varstvo kot prepozno vložene. S takšno sodbo sodišče ni odločalo niti o primeru iz prvega odstavka 66. člena ZP-1, po katerem bi bila dovoljena pritožba iz vseh razlogov navedenih v 154. členu ZP-1, niti o nobenem od primerov iz drugega odstavka 66. člena ZP-1 (ker sodišče ni odločalo o meritorni odločbi prekrškovnega organa), kjer pa je izključena pritožba glede dejanskega stanja medtem ko je iz razlogov po 1., 2. in 4. točki 154. člena ZP-1 dovoljena.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje po določbi prvega odstavka 65. člena Zakona o prekrških (ZP-1) v zvezi s 168. členom istega zakona zavrnilo vložnikovo zahtevo za sodno varstvo kot neutemeljeno in je potrdilo sklep prekrškovnega organa, da se storilčeva zahteva za sodno varstvo zavrže kot prepozno vložena.

Storilec v pritožbi navaja, da se pritožuje zoper odločbo sodišča prve stopnje z datumom in navaja pravo opravilno številko, vendar po vsebini ne navede, zakaj naj ne bi bila odločitev sodišča pravilna ter zgolj našteva kršitve Ustave Republike Slovenije, ki jih je povzel z interneta.

Izpodbijano zadevo je bilo potrebno najprej pregledati po določbi prvega odstavka 163. člena ZP-1 glede pravočasnosti in dovoljenosti pritožbe. Po takšnem pregledu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je storilčeva pritožba sicer pravočasna, ni pa dovoljena glede na določilo drugega odstavka 161. člena ZP-1, ki pojasnjuje pojem nedovoljene pritožbe. Med drugim navaja, da pritožba ni dovoljena, če že po samem zakonu (ZP-1) ni dovoljena in v konkretni zadevi gre za tak primer. Po pregledu spisovnega gradiva namreč višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje odločalo na podlagi zahteve za sodno varstvo, ki jo je storilec vložil proti odločitvi prekrškovnega organa o zavrženju zahteve za sodno varstvo kot prepozno vložene.

Gre za odločitev o zavrženju, za katero v ZP-1 ni predvideno tristopenjsko odločanje, saj je bila storilcu zagotovljena pravica do sodnega varstva že, ko je odločalo sodišče prve stopnje. Le-to pa je s svojo sodbo, ki jo sedaj storilec napada, pravilno ugotovilo, da je storilec podal zahtevo za sodno varstvo prepozno in je potrdilo sklep prekrškovnega organa o zavrženju zahteve za sodno varstvo kot prepozne ter je storilcu naložilo še plačilo stroškov postopka. S takšno sodbo sodišče ni odločalo niti o primeru iz prvega odstavka 66.

člena ZP-1, po katerem bi bila dovoljena pritožba iz vseh razlogov navedenih v 154. členu ZP-1, niti o nobenem od primerov iz drugega odstavka 66. člena ZP-1 (ker sodišče ni odločalo o meritorni odločbi prekrškovnega organa), kjer pa je izključena pritožba glede dejanskega stanja medtem ko je iz razlogov po 1., 2. in 4. točki 154. člena ZP-1 dovoljena. Kljub napačnemu pravnemu pouku, ki je bil storilcu dan v izpodbijani sodbi, višje sodišče ugotavlja, da pritožba ni dovoljena, zato je ravnalo po določbi prvega odstavka 163. člena ZP-1 in je storilčevo pritožbo zavrglo kot nedovoljeno.

Kljub določbi tretjega odstavka 147. člena ZP-1, da se povprečnina določi, če je pritožba zavržena, pa je višje sodišče v konkretnem primeru odločilo, da se storilcu ne naloži obveznosti plačila stroškov pritožbenega postopka, ker je bil zmotno zaveden z napačnim pravnim poukom v izpodbijani sodbi.