Legislator Giurisprudenza & Legislazione
Sodba I Ips 386/2004 ECLI:SI:VSRS:2004:I.IPS.386.2004 Generato dall'IA

Appeal against detention order dismissed; court need not justify why milder measures were rejected if detention is the only suitable option.

Numero d'incarto Sodba I Ips 386/2004
Autorità giudiziaria
Giurisdizione Slovenia (SI)
Data della decisione
Esito del giudizio Respinto (Dismissed)

Sintesi Legislator

Generato dall'IA

The Supreme Court of Slovenia rejected the defense's request for legal protection regarding a detention order extended for the defendant I.S. The defense argued that a prohibition on approaching the victim would suffice, claiming the court failed to consider milder alternatives. The court ruled that when detention is the sole appropriate measure to prevent recidivism, it is not required to explicitly justify why other milder measures were not chosen.

Regesto Legislator

Generato dall'IA

Zakon o kazenskem postopku (ZKP), 201. člen, 420. člen, 425. člen: Kadar sodišče ugotovi, da je odreditev pripora edini primerni ukrep za odvrnitev nevarnosti ponavljanja kaznivih dejanj, ni potrebno posebej utemeljevati, zakaj za zagotovitev varnosti ljudi oziroma potek postopka ni odredilo drugih, milejših ukrepov.

Parole chiave

Generato dall'IA
detention order prohibition on approach legal protection request recidivism prevention proportionality principle criminal procedure law milder measures attentato contro la sicurezza militare

Disposizioni normative citate

Generato dall'IA
Generato dall'IA

Ti chiedi come si applica questa sentenza alla tua fattispecie?

Analizza questa decisione insieme alla legislazione federale e cantonale, ai commentari e alla giurisprudenza successiva in Legislator AI.

Apri in Legislator →

Testo completo

Zahteva zagovornika obdolženega I.S. za varstvo zakonitosti se zavrne.

[JEDRO]

Kadar sodišče ugotovi, da je odreditev pripora edini primerni ukrep za odvrnitev nevarnosti ponavljanja kaznivih dejanj, ni potrebno posebej utemeljevati, zakaj za zagotovitev varnosti ljudi oziroma potek postopka ni odredilo drugih, milejših ukrepov.

[OBRAZLOŽITEV]

Izven obravnavni senat Okrožnega sodišča v Celju je z v uvodu navedenim sklepom po vložitvi obtožnice zoper obdolženega I.S. zaradi nadaljevanega kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let, po 3. odstavku 183. člena KZ in kaznivega dejanja kršitve spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja po 2. odstavku 184. člena KZ obdolžencu podaljšal pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Pritožbo zagovornika obdolženca je višje sodišče s sklepom z dne 20.10.2004 zavrnilo kot neutemeljeno.

Zoper navedeni pravnomočni sklep je dne 29.10.2004 vložil zagovornik obdolženca zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve določb Zakona o kazenskem postopku ter Vrhovnemu sodišču predlagal, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in obdolžencu pripor odpravi.

Vrhovni državni tožilec svetnik M.V. v odgovoru na zahtevo, podanemu v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena in predlaga njeno zavrnitev.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornik sicer sodišču očita kršitev 2. odstavka 192. člena ZKP, ker meni, da bi za odvrnitev nevarnosti ponavljanja pri obdolžencu glede na to, da je oškodovanka nastanjena v Mladinskem domu v M., obdolženec pa ima možnost stanovati tudi drugje, zadoščalo že ukrep prepovedi približevanja oškodovanki. Pri izbiri ukrepa namreč mora sodišče upoštevati pravilno, da ne uporabi strožjega ukrepa, kot je to storilo v obravnavanem primeru, če se da isti namen doseči z milejšim.

S temi navedbami pa zagovornik ne uveljavlja razloga kršitve določb ZKP temveč le razlog zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, torej razlog, iz katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vlagati (2. odstavek 420. člena ZKP). Sodišče je namreč v izpodbijanem sklepu natančno navedlo, katere so tiste okoliščine, zaradi katerih se je odločilo za izrek najhujšega izmed ukrepov za preprečitev nevarnosti ponavljanja kaznivih dejanj, to je pripor, z oceno sodišča pa se zagovornik v zahtevi očitno ne strinja. S ponavljanjem navedb, ki jih je sodišče ob presoji nujnosti pripora že upoštevalo, pa tudi ne vnaša dvoma o resničnosti odločilnih dejstev (427. člen ZKP). S tem, ko je sodišče utemeljilo neogibnost pripora, pa je podalo tudi odgovor, zakaj ni izreklo kakšnega drugega ukrepa. Kadar namreč sodišče ugotovi, da je odreditev pripora edini primerni ukrep za odvrnitev nevarnosti ponavljanja, ni potrebno posebej utemeljevati, zakaj za zagotovitev varnosti ljudi oziroma potek postopka ni odredilo drugih, milejših ukrepov.

Ker glede na vse navedeno Vrhovno sodišče ugotavlja, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi, je zahtevo za varstvo zakonitosti v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.