Legislator Giurisprudenza & Legislazione
Sodba I Ips 1/2001 ECLI:SI:VSRS:2004:I.IPS.1.2001 Generato dall'IA

Supreme Court dismisses appeal claiming self-defense against victim's wife, ruling self-defense requires unlawful attack.

Numero d'incarto Sodba I Ips 1/2001
Autorità giudiziaria
Giurisdizione Slovenia (SI)
Data della decisione
Esito del giudizio Respinto (Dismissed)

Sintesi Legislator

Generato dall'IA

The Supreme Court of Slovenia dismissed the defendant's request for protection of legality regarding his conviction for attempted murder. The defendant argued he acted in self-defense against an unlawful attack by the victim and his wife, but the court found no evidence of such an attack. The court held that self-defense is only possible against an unlawful act, and since the victim's conduct was not unlawful, the defendant could not claim self-defense. Consequently, the request was rejected, and the defendant was ordered to pay the procedural costs.

Regesto Legislator

Generato dall'IA

2nd paragraph of Article 11 of the Criminal Act; 1st paragraph of Article 420 of the Criminal Procedure Act: Self-defense is defined as defense against an unlawful attack; a claim of self-defense cannot be established if the alleged attacker's conduct was lawful, thereby rendering the defense claim inadmissible.

Parole chiave

Generato dall'IA
self-defense requirement unlawful attack definition protection of legality attempted murder conviction procedural costs award caso di rigore personale trauma psicologico perdita di lavoro per intemperie

Disposizioni normative citate

Generato dall'IA
2nd paragraph of Article 11 of the Criminal Act
1st paragraph of Article 420 of the Criminal Procedure Act
3rd paragraph of Article 375 of the Criminal Procedure Act
1st paragraph of Article 95 of the Criminal Procedure Act
98.a of the Criminal Procedure Act
3rd paragraph of Article 92 of the Criminal Procedure Act
Generato dall'IA

Ti chiedi come si applica questa sentenza alla tua fattispecie?

Analizza questa decisione insieme alla legislazione federale e cantonale, ai commentari e alla giurisprudenza successiva in Legislator AI.

Apri in Legislator →

Testo completo

Zahteva zagovornikov obsojenega J.S. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec je dolžan povrniti stroške postopka, nastale s tem izrednim pravnim sredstvom, in sicer povprečnino v znesku 150.000,00 SIT.

[JEDRO]

Ker je bilo ravnanje oškodovanca in njegove žene storjeno v silobranu, obsojenec, ki zatrjuje, da naj bi se branil pred njunim napadom, ni mogel tudi sam ravnati v silobranu, saj je ta definiran kot obramba pred protipravnim napadom.

[OBRAZLOŽITEV]

S sodbo Okrožnega sodišča v Novi Gorici z dne 14.4.1999 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru z dne 7.12.1999 je bil obsojeni J.S. spoznan za krivega poskusa kaznivega dejanja umora po 1. odstavku 127. člena v zvezi z 22. členom in 2. odstavkom 16. člena KZ, kršitve nedotakljivosti stanovanja po 1. odstavku 152. člena in grdega ravnanja po 1. odstavku 146. člena KZ. Izrečena mu je bila enotna kazen tri leta zapora.

Obsojenčevi zagovorniki so 7.4.2000 vložili zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uveljavljajo vse razloge po 1. odstavku 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Analizirajo dejansko stanje, ki je bilo ugotovljeno s pravnomočno sodbo in menijo, da je potrebno obsojenčevo dejanje interpretirati kot nujno potrebno obrambo pred protipravnim napadom. Obsojenčeve poškodbe naj bi v obravnavani zadevi predstavljale dejstvo odločilnega pomena. Prav tako ključno naj bi bilo vprašanje, kako in s kakšnim predmetom je prišlo do poškodovanja oškodovanca. Izpodbijani sodbi naj bi bili v tem delu nejasni in v pretežnem delu kontradiktorni. Argumentacija pritožbenega sodišča glede predmeta, s katerim je bil oškodovanec poškodovan, naj bi bila neskladna z vsebino zapisnikov o izpovedbah v postopku. Sprašujejo se o tem, kakšen naj bi bil obsojenčev motiv, da bi napadel oškodovanca. Menijo, da sodišči nista sami odločali o obsojenčevi prištevnosti, temveč sta odgovor na to vprašanje prepustili izvedencu. Predlagajo, da Vrhovno sodišče sodbo sodišča druge stopnje spremeni in obsojenca oprosti obtožbe, oziroma da izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Nazadnje podrejeno predlagajo še, naj Vrhovno sodišče obsojencu izrečeno kazen zniža.

Vrhovna državna tožilka K.U.K. je v odgovoru na zahtevo, ki ga je podala skladno z 2. odstavkom 423. člena ZKP, predlagala, naj Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne. Meni, da obsojenčevi zagovorniki izpodbijajo ugotovljeno dejansko stanje glede uporabe noža, obstoja silobrana in ostalih relevantnih okoliščin. Kršitve zakona niso podane, sodišče je obsojenca spoznalo za krivega, da je storil dejanje v bistveno zmanjšani prištevnosti in za to navedlo razloge. Ugotovitve sodišča v zvezi z obsojenčevo prištevnostjo obsojenec v pritožbi ni izpodbijal.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Silobran je tista obramba, ki je neizogibno potrebna, da storilec odvrne od sebe ali koga drugega istočasen protipraven napad (2.

odstavek 11. člena KZ). Zagovorniki obsojenega J.S. nakazujejo, da naj bi obsojenec kaznivo dejanje storil v silobranu. V tej zvezi podajajo svojo interpretacijo dejanskega stanja, ki se razlikuje od dejanskega stanja, kot ga je v obravnavani zadevi ugotovilo sodišče prve stopnje. Le-to je ugotovilo, da je bil poškodovan tudi obsojenec in ugotavlja, da se izjave obeh obsojencev in priče M.B. na eni in obeh oškodovancev na drugi strani o nastanku njegovih poškodb razlikujejo. Sodišče ugotavlja še, da izvedenec pravi, da je bil obsojenec najverjetneje poškodovan ob udarcu z nekim predmetom, ne izključuje pa, da je rana nastala ob padcu. Poleg tega sodišče prve stopnje ugotavlja, da ta okoliščina za samo dejanje sploh ni bistvena. Glede na to, da je povsem zanesljivo ugotovljeno, da se je obravnavani dogodek odvil na dvorišču hiše oškodovancev, kamor sta nepovabljena vstopila obsojenca in napadla oškodovanca in njegovo ženo, obsojenčevega dejanja nikakor ni mogoče interpretirati kot storjenega v silobranu; tudi če bi obsojencu poškodbe prizadejal oškodovanec ali njegova žena, bi bilo obsojenčeve poškodbe zaradi njegovega lastnega napada na oškodovanca potrebno obravnavati kot poškodbe povzročene v silobranu. Ravnanje oškodovanca ali njegove žene v silobranu ne bi bilo protipravno, zato obsojenec, ki zatrjuje, da naj bi se branil pred napadom oškodovanca ali njegove žene, ne bi mogel tudi sam ravnati v silobranu (ki je definiran kot obramba pred protipravnim napadom). V kolikor pa vložniki zahteve dejansko stanje interpretirajo drugače in domnevo o obsojenčevem silobranu temeljijo na takšnem dejanskem stanju, pa uveljavljajo s tem razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, iz katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Pritožba ni uveljavljala, da naj bi obsojenčevo ravnanje ne bilo protipravno. Po 3. odstavku 375. člena ZKP lahko zagovornik daje potrebna pojasnila za svoja stališča iz pritožbe, obsojenčev zagovornik pa je s svojimi navedbami na pritožbeni seji te okvire prekoračil. Sodišče druge stopnje je presojalo pravilnost dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in jih v celoti potrdilo in presodilo vse ostale pritožbene navedbe. Ob ugotovljenem dejanskem stanju v obsojenčevem ravnanju ni znakov silobrana. Glede na navedeno je očitek vložnikov zahteve, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo glede izključitve protipravnosti obsojenčevega dejanja, neutemeljen.

Razlogi obeh sodišč glede tega, da ni dokazano, da je obsojenec oškodovanca zabodel ravno z zaseženim nožem, je pa dokazano, da ga je zabodel z nožem, so povsem jasni in konsistentni. Zatrjevano nasprotje med izrekom in razlogi sodbe tako ne obstaja.

Ne glede na to, da je izvedenec psihiatrične stroke v podanem izvedenskem mnenju zapisal, da je bil obsojenec ob izvršitvi kaznivega dejanja bistveno zmanjšano prišteven, je o obsojenčevi prištevnosti odločalo sodišče. Izvedenec je podal ustrezno podlago za sprejem takšne odločitve, sodišče pa je na podlagi izvedenskega mnenja sprejelo oceno o obsojenčevi prištevnosti. Pri tem ni mogoče pritrditi oceni njegovih zagovornikov, da je sodišče slepo sledilo izvedenčevi oceni, saj se je oprlo na obširne in prepričljive ugotovitve izvedenca o obsojenčevem psihičnem stanju v času obravnavanega dogodka. Dejstvo, da je na pravno vprašanje brez potrebe odgovoril tudi sam izvedenec, na sodišče ni moglo vplivati, saj na takšno izvedenčevo oceno ni bilo nikakor vezano.

Ostale navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti, torej o posameznih podrobnostih obravnavanega dogodka, mehanizmu nastanka obsojenčevih poškodb, identiteti noža, s katerim je bil poškodovan oškodovanec, obsojenčevemu motivu za izvršitev kaznivega dejanja in obsojenčevi (ne)prištevnosti, izpodbijajo v kazenskem postopku ugotovljeno stanje. Kot je Vrhovno razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja ni dovoljeno vložiti, zato teh navedb v zahtevi ni upoštevalo. Zahteve za varstvo zakonitosti prav tako ni mogoče vložiti zaradi odločbe o kazni.

Obsojenec je v skladu z določili 1. odstavka 95. člena in 98.a člena ZKP dolžan povrniti stroške postopka, nastale z izrednim pravnim sredstvom, to je povprečnino v znesku 150.000,00 SIT, ki je bila odmerjena v skladu z določbo 3. odstavka 92. člena ZKP. Obsojenec je namreč solastnik več nepremičnin, redno prejema pokojnino in nima preživninskih obveznosti.