Legislator Giurisprudenza & Legislazione
Sodba I Ips 9/2000 ECLI:SI:VSRS:2002:I.IPS.9.2000 Generato dall'IA

Appeal dismissed; facts cannot be challenged via legality protection, only sentencing proportionality is reviewable.

Numero d'incarto Sodba I Ips 9/2000
Autorità giudiziaria
Giurisdizione Slovenia (SI)
Data della decisione
Esito del giudizio Respinto (Dismissed)

Sintesi Legislator

Generato dall'IA

The Supreme Court dismissed the defendant's request for protection of legality, ruling it inadmissible due to erroneous assessment of evidence. The defense argued that lower courts misinterpreted evidence and imposed disproportionate penalties, but the prosecution contended such claims belong to appeal grounds. The court held that legality protection cannot be used to challenge factual findings or sentencing proportionality, which are strictly matters for appeal.

Regesto Legislator

Generato dall'IA

2. odstavek 420. člena ZKP; 4. točka 370. člena ZKP: Requests for protection of legality are inadmissible when based on erroneous assessment of evidence or challenges to the proportionality of the penalty, as these are exclusive grounds for appeal.

Parole chiave

Generato dall'IA
protection of legality erroneous assessment of evidence proportionality of penalty Zakon o kazenskem postopku factual findings inadmissible request appeal grounds autorizzazione provvisoria all'esercizio professionale

Disposizioni normative citate

Generato dall'IA
Generato dall'IA
VSC Sklep VIII Kp 3099/2017
Appeal dismissed; property seizure extended as value exceeds illicit gains and does not constitute full deprivation.
VSM Sklep II Kp 21969/2012
Appeal court dismisses extension of asset seizure order after acquittal removes basis for provisional measures.
VSL Sklep II Kp 48309/2013
Appeal granted; temporary asset seizure extended for continued criminal activity where individual acts are not separate offenses.
VSL Sklep II Kp 13636/2016
Appeal against lifting asset seizure dismissed; court held first instance correctly omitted procedural steps from ruling.
VSRS Sklep III DoR 60/2022
Supreme Court dismisses appeal admissibility request due to failure to meet statutory requirements under ZPP. The applicant failed to specify violated legal rules or demonstrate the importance of the legal questions. The court rejected the request because the applicant did not provide the necessary circumstances showing the importance of the legal questions, nor did they specify the violated legal rule, which are mandatory components of an appeal admissibility request under the Code of Civil Procedure. The court decided to reject the request because the applicant failed to meet the formal prerequisites for a decision on the appeal admissibility request, as they did not provide the necessary circumstances showing the importance of the legal questions, nor did they specify the violated legal rule, which are mandatory components of an appeal admissibility request under the Code of Civil Procedure. The court decided to reject the request because the applicant failed to meet the formal prerequisites for a decision on the appeal admissibility request, as they did not provide the necessary circumstances showing the importance of the legal questions, nor did they specify the violated legal rule, which are mandatory components of an appeal admissibility request under the Code of Civil Procedure.

Ti chiedi come si applica questa sentenza alla tua fattispecie?

Analizza questa decisione insieme alla legislazione federale e cantonale, ai commentari e alla giurisprudenza successiva in Legislator AI.

Apri in Legislator →

Testo completo

Zahteva zagovornika obsojenega D.K. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenec je dolžan povrniti stroške postopka, nastale s tem izrednim pravnim sredstvom, in sicer povprečnino v znesku 80.000,00 SIT.

[JEDRO]

Z navedbo, da sta sodišči prve in druge stopnje zmotno ocenili izvedene dokaze, vložnik ugovarja ugotovljenemu dejanskemu stanju. Iz tega razloga zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Primernosti izrečene kazenske sankcije, če je ta izrečena v okvirih, kot jih za posamezno kaznivo dejanje določa KZ, ni mogoče izpodbijati z zahtevo za varstvo zakonitosti, saj je to zgolj pritožbeni razlog (4. točka 370. člena ZKP).

[OBRAZLOŽITEV]

Okrajno sodišče v Šmarju pri Jelšah je s sodbo z dne 16.4.1999 obsojenega D.K. spoznalo za krivega kaznivega dejanja prikrivanja po 1. odstavku 221. člena KZ in mu izreklo kazen tri mesece zapora.

Višje sodišče v Celju je s sodbo z dne 14.9.1999 ugodilo pritožbi okrožnega državnega tožilca in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je obsojencu odvzelo protipravno pridobljeno premoženjsko korist, pritožbo obsojenčevega zagovornika pa je zavrnilo kot neutemeljeno.

Zoper izpodbijani sodbi je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 1. in 3. točki 1. odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in predlagal, da Vrhovno sodišče izpodbijani sodbi spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe in podrejeno, da izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev. Meni, da je kršitev določb kazenskega postopka podana s tem, da sta sodišči prve in druge stopnje zmotno ocenili izvedene dokaze in na tako zmotno ocenjene dokaze zmotno uporabili materialno pravo. Nato navaja dejstva, s katerimi utemeljuje to mnenje. Dodaja, da je bila z uveljavljanimi kršitvami obsojencu izrečena kazen, ki ni sorazmerna teži dejanja. Meni, da bi mu bila lahko izrečena nižja kazen ali pogojna obsodba.

Vrhovni državni tožilec A.R. je v odgovoru na zahtevo, ki ga je podal skladno z 2. odstavkom 423. člena ZKP, navedel, da je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena, saj je ni mogoče vložiti zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Skladno z 2. odstavkom 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Z navedbo, da sta sodišči prve in druge stopnje zmotno ocenili izvedene dokaze, vložnik zahteve zgolj ugovarja dejanskemu stanju, ki je bilo ugotovljeno v kazenskem postopku. Tudi kršitev določb materialnega prava v zvezi z odvzemom protipravne koristi vložnik izvaja iz trditve, da je bilo dejansko stanje zmotno ugotovljeno. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je precejšen del zahteve identičen vsebini pritožbe, s katero je obsojenčev zagovornik uveljavljal pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Upoštevaje prej navedeno zakonsko določbo vložnikovih navedb zato ni mogoče upoštevati. Primernosti izrečene kazenske sankcije, če je ta izrečena v okvirih, kot jih za posamezno kaznivo dejanje določa KZ, z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče izpodbijati, saj je to zgolj pritožbeni razlog (4. točka 370. člena ZKP).

Ker je zahteva za varstvo zakonitosti vložena zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, izpodbija pa tudi odločbo o kazenskih sankcijah, jo je Vrhovno sodišče skladno z določbo 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Obsojenec je v skladu z določili 1. odstavka 95. člena in 98.a člena ZKP dolžan povrniti stroške postopka, nastale z izrednim pravnim sredstvom, to je povprečnino v znesku 80.000,00 SIT, ki je bila odmerjena v skladu z določbo 3. odstavka 92. člena ZKP.