Legislator Giurisprudenza & Legislazione
Sodba I Ips 308/97 ECLI:SI:VSRS:1997:I.IPS.308.97 Generato dall'IA

Supreme Court dismisses appeal claiming judge knew of recusal request before ruling on defendant's recusal.

Numero d'incarto Sodba I Ips 308/97
Autorità giudiziaria
Giurisdizione Slovenia (SI)
Data della decisione
Esito del giudizio Respinto (Dismissed)

Sintesi Legislator

Generato dall'IA

The Supreme Court of Slovenia dismissed the defense's request for protection of procedural legality regarding the rejection of a recusal motion. The defense argued the presiding judge at the Supreme Court knew of their own recusal request before deciding on the defendant's recusal request, violating Article 43 of the Criminal Procedure Act. The court held that the timing of the decision is a factual matter, not a legal error, and the appeal could only question the procedural basis for rejecting the recusal, not the substantive outcome of the defendant's request.

Regesto Legislator

Generato dall'IA

2. odstavek 420. člen ZKP; 43. člen ZKP: The Supreme Court cannot review the factual timing of a judge's decision on recusal in a legality protection appeal, as such appeals are limited to questioning the procedural basis for rejecting a recusal motion, not the substantive outcome of the defendant's recusal request.

Parole chiave

Generato dall'IA
procedural legality protection recusal motion timing factual vs legal error supreme court jurisdiction Criminal Procedure Act revoca dell'opposizione revoca del mandato seggio vacante

Disposizioni normative citate

Generato dall'IA
Generato dall'IA

Ti chiedi come si applica questa sentenza alla tua fattispecie?

Analizza questa decisione insieme alla legislazione federale e cantonale, ai commentari e alla giurisprudenza successiva in Legislator AI.

Apri in Legislator →

Testo completo

Zahteva zagovornikov obt. M.P. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Zagovornika s tem, ko v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjujeta, da je bil predsednik VS v Celju v času odločanja o obtoženčevi zahtevi za izločitev že seznanjen o tem, da je zahtevana tudi njegova izločitev, po vsebini izpodbijata pravilnost dejanskega stanja ugotovljenega v sklepu o zavrženju zahteve za izločitev, kar ni zakonska podlaga za vloženo izredno pravno sredstvo (2. odstavek 420. člena ZKP).

[OBRAZLOŽITEV]

Na glavni obravnavi dne... je obt. M.P. zahteval izločitev predsednika senata M.J. in predsednika Okrožnega sodišča v Celju A.P, zaradi česar je bila obravnava prekinjena do odločitve o tej zahtevi. Med prekinitvijo pa je obtoženčeva zagovornica zahtevala še izločitev predsednika VS v Celju. S sklepom z dne..., je predsednik VS v Celju obtoženčevo zahtevo za izločitev zavrnil kot neutemeljeno, zagovorničino zahtevo za izločitev pa je, z uvodoma navedenim sklepom, zavrgel.

Zoper uvodoma navedeni sklep sta zagovornika obt. M.P. vložila dne... zahtevo za varstvo zakonitosti, s predlogom, da vrhovno sodišče izpodbijani sklep razveljavi, takoj po prejemu te zahteve pa da odloži izvršitev izpodbijanega sklepa do odločitve o zahtevanih izločitvah po predsedniku vrhovnega sodišča in da naloži predsedniku sodečega senata, da preneha opravljati vsa dejanja v tem kazenskem postopku.

Vrhovni državni tožilec F.M. je v odgovoru, podanim po 2. odstavku 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), menil, da je vložena zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Iz izpodbijanega sklepa je razvidno, da je bila zagovorničina zahteva za izločitev predsednika in podpredsednika VS v Celju zavržena kot brezpredmetna (z analogno uporabo določb 3. odstavka 41. člena in 5. odstavka 42. člena ZKP), ker je zahtevo za svojo izločitev predsednik VS v Celju prejel po tem, ko je že odločil (z zavrnitvijo) o obtoženčevi zahtevi za izločitev predsednika senata in predsednika Okrožnega sodišča V Celju. V zahtevi za varstvo zakonitosti pa zagovornika trdita, da je bil predsednik VS v Celju, preden je odločil o obtoženčevi zahtevi za izločitev, že seznanjen o zahtevi za svojo izločitev in da je zato z izpodbijanim sklepom v škodo obtoženca kršil določilo 43. člena ZKP, "kar pomeni kršitev po členu 371/2 ZKP".

Po presoji vrhovnega sodišča uveljavljena kršitev zakona ni podana. Po določbi 43. člena ZKP mora sodnik ko zve, da je zahtevana njegova izločitev, takoj prenehati z vsakim nadaljnim delom v tisti zadevi. Koliko časa je v potreboval predsednik VS v Celju za svojo odločitev o obtoženčevi zahtevi za izločitev predsednika senata in predsednika Okrožnega sodišča v Celju in kdaj je o tej zahtevi odločil, je dejansko in ne pravno vprašanje. Zato zagovornika s tem, ko v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjujeta, da je bil predsednik VS v Celju v času odločanja o obtoženčevi zahtevi za izločitev že seznanjen o tem, da je zahtevana tudi njegova izločitev, po vsebini izpodbijata pravilnost dejanskega stanja ugotovljenega v sklepu o zavrženju zahteve za izločitev, kar ni zakonska podlaga za vloženo izredno pravno sredstvo (2. odstavek 420. člena ZKP). Pri presoji ali je podana zatrjevana kršitev 43. člena ZKP pa vrhovno sodišče tudi ne more izhajati od predpostavke, da je v izpodbijanem sklepu neresnično naveden čas odločitve o obtoženčevi zahtevi za izločitev.

Predmet te zahteve za varstvo zakonitosti je lahko le, ali je bila podana procesna predpostavka za zavrženje zagovorničine zahteve za izločitev, ne pa tudi ali je bilo vsebinsko pravilno odločeno o obtoženčevi zahtevi za izločitev. Zato se vrhovno sodišče ni spuščalo v presojo vseh ostalih navedb, s katerimi zagovornika utemeljujeta pristranskost predsednika (sodečega) senata in predsednika Okrožnega sodišča v Celju.

Po povedanem je vrhovno sodišče ocenilo, da uveljavljena kršitev zakona ni zakonska podlaga za zahtevo za varstvo zakonitosti. Zato je zahtevo zagovornikov obt. M.P. zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).