Legislator Giurisprudenza & Legislazione
Sklep I Up 844/2004 ECLI:SI:VSRS:2007:I.UP.844.2004 Generato dall'IA

Appeal dismissed; ownership disputes over sports facilities fall under civil jurisdiction, not administrative court.

Numero d'incarto Sklep I Up 844/2004
Autorità giudiziaria
Giurisdizione Slovenia (SI)
Data della decisione
Esito del giudizio Respinto (Dismissed)

Sintesi Legislator

Generato dall'IA

The Supreme Court dismissed the appeal against a first-instance administrative court ruling that rejected a claim for co-ownership of public sports facilities. The appellant argued the lower court failed to explain why the matter was not an administrative act subject to administrative review. The court held that determining ownership rights constitutes a civil legal relationship between equal parties, not an authoritative administrative decision. Consequently, the dispute must be resolved in civil court, rendering the administrative court's rejection of the administrative appeal procedurally correct.

Regesto Legislator

Generato dall'IA

2. stavek 2. odstavka 64. člena Zakona o športu; 1. člen Zakona o pravdnem postopku: Disputes over ownership rights of sports facilities are civil legal relationships between equal parties and must be adjudicated by courts of general jurisdiction, not administrative courts.

Parole chiave

Generato dall'IA
ownership rights sports facilities civil jurisdiction administrative appeal co-ownership legal relationship procedural standing diritto dello sport

Disposizioni normative citate

Generato dall'IA
2. stavek 2. odstavka 64. člena Zakona o športu
1. člen Zakona o pravdnem postopku
3. točka 1. odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu
82. člen v zvezi s 76. členom ZUS-1
Vrhovno sodišče RS je zavrnilo neutemeljeno pritožbo in potrdilo sodbo upravnega sodišča (82. člen v zvezi s 76. členom ZUS-1).

Giurisprudenza citata

Generato dall'IA
odločba Ustavnega sodišča RS, št. U-I-210/98 z dne 28. 2. 2002
člena ZSpo (odločba Ustavnega sodišča RS, št. U-I-210/98 z dne 28. 2. 2002, Ur.
odločba VS RS, opr. št. I Up 1322/2006
Zato ni mogoče zahtevati pravnega varstva pred sodiščem, pristojnim za zagotavljanje sodnega varstva v upravnih zadevah (tako že odločba VS RS, opr. št. I Up 1322/2006).
Generato dall'IA

Ti chiedi come si applica questa sentenza alla tua fattispecie?

Analizza questa decisione insieme alla legislazione federale e cantonale, ai commentari e alla giurisprudenza successiva in Legislator AI.

Apri in Legislator →

Testo completo

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

[JEDRO]

Za odločanje o lastninski pravici na športnem objektu (2. stavek 2. odstavka 64. lena Zakona o športu) je pristojno sodišče splošne pristojnosti.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 3. točke 1. odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrglo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 3. 12. 2001. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke in potrdila sklep organa prve stopnje z dne 1. 6. 2000, s katerim je bil kot prepozen zavržen zahtevek tožeče stranke za priznanje solastništva na javnih športnih objektih.

Sodišče prve stopnje navaja, da 2. odstavek 64. člena Zakona o športu (ZSpo; Uradni list RS, št. 22/1998 in naslednji) določa, da postanejo lastnina lokalnih skupnosti športni objekti, ki so glede na prvi odstavek tega člena določeni kot objekti občinskega pomena. Društvo lahko na takem objektu uveljavlja lastninsko pravico, če svoj zahtevek priglasi pristojnemu organu lokalne skupnosti v določenem roku. Po razlagi Ustavnega sodišča RS gre za drugo lastninjenje športnih objektov, ki sledi prednostnemu, časovno omejenemu lastninjenju po prvem odstavku 64. člena ZSpo (odločba Ustavnega sodišča RS, št. U-I-210/98 z dne 28. 2. 2002, Ur. l. RS, št. 27/2002). Uveljavljanje lastninske pravice oziroma solastninskega deleža na objektu, ki je postal last lokalne skupnosti, ima po mnenju prvostopenjskega sodišča vsebino civilnopravnega razmerja. Lokalna skupnost v tem primeru ne nastopa proti društvu avtoritativno, z zapovedjo ali prepovedjo, temveč kot imetnica premoženjske pravice. O premoženjskih pravicah pa se po 1. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) odloča pred sodišči splošne pristojnosti. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo zoper sklep, s katerim je bil zavržen zahtevek tožeče stranke za priznanje solastniškega deleža na športnih objektih. Prvostopenjsko sodišče je odločilo, da izpodbijana odločba ni akt, izdan v upravni oziroma drugi posamični stvari, v kateri je zagotovljeno sodno varstvo v upravnem sporu. Tožeča stranka ga zato ne more izpodbijati pred upravnim sodiščem.

Tožeča stranka je v pritožbi navedla, da ni obrazloženo stališče sodišča, da sklep Občinskega sveta Občine ... ni upravni akt. Sklepa prvostopenjskega sodišča ni mogoče preizkusiti. Sodišče se naslanja na odločbo Ustavnega sodišča RS, ki pa vprašanja lastninjenja po 2. odstavku 64. člena ZSpo ne obravnava v smislu pravice uveljavljanja. Sodišče bi moralo obrazložiti, zakaj je izključeno uveljavljanje lastninske pravice v upravnem postopku. Sodišče se je tudi izognilo vprašanju, ali je bila lastninska pravica uveljavljana v roku, ki ga določa zakon, kar je temelj spora. Tožeča stranka se tudi sprašuje, zakaj ZSpo določa rok za uveljavljanje lastninske pravice pred organom lokalne skupnosti, če bi jo moral upravičenec uveljavljati v pravdi. Navaja še, da po njenem mnenju 2. odstavek 64. člena ZSpo omogoča lastninjenje, v katerem pridobijo društva lastninsko pravico na tistem delu premoženja, ki je nastalo z njihovim delom in denarnimi prispevki v upravnem postopku.

Tožena stranka je odgovorila na pritožbo. V njej je navedla, da s športnimi objekti, v zvezi s katerimi teče upravni spor, danes ne upravlja več tožeča stranka. Predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka je priglasila zahtevek za solastništvo na športnih objektih občinskega pomena pri toženi stranki, ki je občina. Prvostopenjski organ je prijavo zavrgel kot prepozno, drugostopenjski pa je zavrnil pritožbo. Zoper to odločbo je bila vložena tožba v upravnem sporu, ki je bila zavržena.

Odločitev o dovoljenosti upravnega spora je odvisna od tega, kakšna je pravna narava spora med tožečo in toženo stranko. To je mogoče ugotoviti na temelju prvih dveh odstavkov 64. člena ZSpo. V 2. stavku 2. odstavka 64. člena ZSpo je določeno, da lahko društva in druge osebe uveljavljajo lastninsko pravico, če je nek objekt opredeljen kot objekt občinskega pomena. 2. odstavek 64. člena ZSpo pa ne določa, da bi morala tožena stranka o lastninski pravici voditi upravni postopek ali kakorkoli odločiti o priglašeni lastninski pravici kot o upravni stvari. Če priglasitelj s priglasitvijo ne doseže želenega uspeha, se bo torej pred sodiščem moral voditi spor o tem, ali obstaja njegova lastninska pravica. Spor o obstoju lastninske pravice pa je spor med dvema enakovrednima strankama, kar je prav značilnost civilnopravnih pravnih razmerij (1. člen ZPP). Zato ni mogoče zahtevati pravnega varstva pred sodiščem, pristojnim za zagotavljanje sodnega varstva v upravnih zadevah (tako že odločba VS RS, opr. št. I Up 1322/2006). Takšno sodišče namreč odloča v zadevah, v katerih odloča upravni organ oblastveno (sedaj 1. in 2. odstavek 2. člena ZUS-1; prej 2. odstavek 1. člena ZUS).

Ne drži tožnikov očitek, da prvostopenjski sklep ni obrazložil, zakaj izpodbijana odločba ni takšen akt, v kateri je zagotovljeno varstvo v upravnem sporu in zakaj se o lastninski pravici ne odloča v upravnem postopku. Prvostopenjsko sodišče je namreč odločilo, da izpodbijani akt ni akt, zoper katerega bi bilo mogoče zahtevati varstvo v upravnem sporu, ker se o lastninski pravici odloča v pravdnem postopku.

V svoji odločbi je prvostopenjsko sodišče omenilo tudi odločbo Ustavnega sodišča RS, opr. št. U-I-21/98. To je storilo tako, da je pravilno povzelo v njej sprejeto stališče Ustavnega sodišča RS, da gre pri uporabi 2. odstavka 64. člena ZSpo za drugo lastninjenje športnih objektov, ki sledi časovno prvemu lastninjenju, katerega pravna podlaga je 1. odstavek 64. člena ZSpo.

O ostalih pritožbenih razlogih Vrhovnemu sodišču RS ni bilo potrebno odločiti, ker so se nanašali na vsebinska vprašanja. O njih se v upravnem sporu iz prej podanih razlogov ne more odločati.

Vrhovno sodišče RS je zavrnilo neutemeljeno pritožbo in potrdilo sodbo upravnega sodišča (82. člen v zvezi s 76. členom ZUS-1).