Legislator Giurisprudenza & Legislazione
UPRS Sklep I U 1507/2024-12 ECLI:SI:UPRS:2024:I.U.1507.2024.12 Generato dall'IA

Administrative court dismisses asylum seeker's appeal due to lack of legal interest after voluntary departure from asylum center.

Numero d'incarto UPRS Sklep I U 1507/2024-12
Autorità giudiziaria
Giurisdizione Slovenia (SI)
Data della decisione
Esito del giudizio Respinto (Dismissed)

Sintesi Legislator

Generato dall'IA

The administrative court dismissed the asylum seeker's lawsuit and request for interim measures because the plaintiff voluntarily left the asylum center and failed to return. The court found that the applicant clearly had no intention of waiting for the court's decision on international protection, thereby lacking the necessary legal interest to pursue the administrative dispute. Consequently, the court rejected the appeal under Article 36 of the Administrative Dispute Act, citing established precedent regarding voluntary departure negating the purpose of the proceedings.

Regesto Legislator

Generato dall'IA

6. točka prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu; If an asylum seeker voluntarily leaves the asylum center without cause, they clearly lack the intention to wait for a court decision and thus do not demonstrate a legal interest for the administrative proceeding.

Parole chiave

Generato dall'IA
legal interest requirement voluntary departure asylum administrative dispute dismissal international protection proceedings procedural precondition lack of legal interest asylum seeker conduct trasferimento Dublino verso la Croazia

Disposizioni normative citate

Generato dall'IA
6. točka prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1)
devetega odstavka 49. člena v zvezi s četrto alinejo prvega odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1)
32. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1)

Giurisprudenza citata

Generato dall'IA
Ustavno sodišče v sklepu Up-3936/07 dne 4. 7. 2008
5 Tako je Ustavno sodišče v sklepu Up-3936/07 dne 4. 7. 2008, ob sklicevanju na enako določbo 88.
Vrhovno sodišče v sklepu I Up 121/2020 z dne 11. 11. 2020
Vrhovno sodišče v sklepu I Up 92/2013 z dne 21. 3. 2013
Vrhovno sodišče v sklepu I Up 470/2012 z dne 10. 10. 2012
Vrhovno sodišče v sklepu I Up 300/2013 z dne 29. 8. 2013
Vrhovno sodišče v sklepu I Up 116/2016 z dne 5. 5. 2016
Vrhovno sodišče v sklepu I Up 316/2016 z dne 30. 11. 2016
Vrhovno sodišče v sklepu I Up 129/2020 z dne 30. 9. 2020
Vrhovno sodišče v sklepu I Up 337/2007 z dne 28. 3. 2007
Vrhovno sodišče v sklepu I Up 428/2007 z dne 14. 6. 2007
Vrhovno sodišče v sklepu I Up 556/2007 z dne 20. 9. 2007
Vrhovno sodišče v sklepu I Up 131/2017
Vrhovno sodišče v sklepu I Up 47/2016 z dne 2. 3. 2016
Vrhovno sodišče v sklepu II Up 136/2022 z dne 18. 7. 2022
Generato dall'IA

Ti chiedi come si applica questa sentenza alla tua fattispecie?

Analizza questa decisione insieme alla legislazione federale e cantonale, ai commentari e alla giurisprudenza successiva in Legislator AI.

Apri in Legislator →

Testo completo

I. Tožba se zavrže.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

[JEDRO]

Tožnik očitno nima namena počakati na odločitev sodišča o njegovi prošnji za mednarodno zaščito in na dokončanje postopka, ne izkazuje pravnega interesa za upravni spor. Zato je sodišče tožbo zavrglo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi devetega odstavka 49. člena v zvezi s četrto alinejo prvega odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito (1. točka izreka), ker bo predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril v Uredbi Dublin III 1 za to odgovorna država članica (2. točka izreka). Predaja tožnika se izvrši najkasneje v šestih mesecih od odobritve zahteve, da bo Republika Hrvaška ponovno sprejela tožnika, ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo, to je od 15. 4. 2024 oziroma v 18 mesecih, če tožnik samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo (3. točka izreka).

2. Zoper izpodbijani sklep je tožnik vložil tožbo zaradi bistvenih kršitev postopka, nepopolno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja ter nepravilne uporabe materialnega prava. Predlagal je odpravo izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v ponoven postopek.

3. V odgovoru na tožbo se je tožena stranka v bistvenem sklicevala na obrazložitev izpodbijane odločbe.

4. Dne 24. 9. 2022 je sodišče prejelo dopis tožene stranke, da je tožnik 18. 9. 2024 zapustil azilni dom in se vanj ni vrnil. Navedeni dopis je bil vročen tožnikovi pooblaščenki 2 , ki je dne 25. 9. 2022 po elektronski pošti izjavila, da nima podatkov o tožnikovem nahajanju.

K I. točki izreka:

5. Tožba ni dovoljena.

6. Vsak, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih interesov s tožbo v upravnem sporu, mora za to izkazati pravni interes. Ta se kaže v tem, da bi morebitna ugoditev tožbi pomenila izboljšanje njegovega pravnega položaja, ki ga brez vložene tožbe ne bi mogel doseči. Pravni interes kot procesna predpostavka za vsebinsko obravnavanje tožbe mora obstajati ves čas postopka, na njegov obstoj pa je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti. Če sodišče ugotovi, da tožnik nima več pravnega interesa za tožbo, jo kot nedovoljeno zavrže (6. točka prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

7. Vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo, da čeprav ZMZ-1 tega izrecno ne ureja, samovoljna zapustitev azilnega doma v času po izdaji odločbe vpliva tudi na vodenje upravnega spora, ki teče na podlagi tožnikove tožbe zoper izdano zavrnilno odločbo o prošnji. 3 Tudi v obravnavani zadevi je iz tožnikovega ravnanja po presoji sodišča razvidno, da je prenehal njegov namen počakati na sodno odločitev, ki bi lahko bila v njegovo korist, s tem pa tudi, da izpodbijana zavrnilna odločba očitno ne posega več v njegovo pravico, ki jo je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito. 4 Poleg tega imajo prosilci za mednarodno zaščito v postopku ne le pravice, ampak tudi obveznosti, med drugim biti vedno dosegljiv pristojnemu organu, se odzivati na njegova vabila in se podrejati njegovim ukrepom (89. člen ZMZ-1). 5 Tako je Ustavno sodišče v sklepu Up-3936/07 dne 4. 7. 2008, ob sklicevanju na enako določbo 88. člena prej veljavnega Zakona o mednarodni zaščiti presodilo, da se mora prosilec za azil do pravnomočnosti odločitve o prošnji oziroma v primeru vložitve ustavne pritožbe do končne odločitve o njej, ravnati v skladu z določbami zakona, torej tudi izpolnjevati dolžnosti, ki mu jih zakon nalaga. Ustavno sodišče je v omenjeni zadevi zaradi samovoljne zapustitve azilnega doma, v katerega se pritožniki v treh dneh niso vrnili, sklepalo, da očitno nimajo več namena prositi za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji in da zato ne izkazujejo pravnega interesa za nadaljevanje postopka z ustavno pritožbo, ki jo je zavrglo.

8. Ob upoštevanju omenjenih izhodišč sodišče ugotavlja, da tožnik v času odločanja ne izkazuje pravnega interesa za vodenje upravnega spora. Glede na navedeno obvestilo tožene stranke je namreč 18. 9. 2024 samovoljno, torej po svoji volji, ne oziraje se na navedene zakonske zahteve, zapustil azilni dom in se vanj ni vrnil. Ker tožnik očitno nima namena počakati na odločitev sodišča o njegovi prošnji za mednarodno zaščito in na dokončanje postopka, ne izkazuje pravnega interesa za upravni spor. Zato je sodišče tožbo zavrglo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.

K II. točki izreka:

9. Zahteva za izdajo začasne odredbe ni dopustna.

10. Tožnik je zahteval izdajo začasne odredbe na podlagi 32. člena ZUS-1. Zahtevo za izdajo začasne odredbe v upravnem sporu je dopustno vložiti hkrati s tožbo ali po vložitvi tožbe, vse do pravnomočne odločitve o tožbi. V skladu z ustaljeno sodno prakso 6 je formalni pogoj za izdajo začasne odredbe vložena tožba, ki je dopustna. Obstoj vložene tožbe je procesna predpostavka za odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe. Če tožba in s tem upravni spor nista dopustna, ni dopustno tudi vsebinsko obravnavati predloga za izdajo začasne odredbe. Zavržena tožba je procesna ovira za vsebinsko odločanje o predlagani začasni odredbi in njeno morebitno izdajo. Zato je sodišče zavrglo zahtevo za izdajo začasne odredbe.

1 Uredba EU št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev).

2 Stališče, da mora sodišče pred izdajo sklepa, s katerim zavrže tožbo, tožniku dati možnost izjave o okoliščini, ki je ključna za táko odločitev, je Vrhovno sodišče sprejelo v sklepu I Up 121/2020 z dne 11. 11. 2020.

3 Navedeni sklep Vrhovnega sodišča (6. točka obrazložitve).

4 Glej npr. sklepe Vrhovnega sodišča v zadevah I Up 92/2013 z dne 21. 3. 2013, I Up 470/2012 z dne 10. 10. 2012, I Up 300/2013 z dne 29. 8. 2013, I Up 116/2016 z dne 5. 5. 2016 in I Up 316/2016 z dne 30. 11. 2016 in I Up 129/2020 z dne 30. 9. 2020.

5 Sklep Vrhovnega sodišča I Up 121/2020 z dne 11. 11. 2020 (6. točka obrazložitve).

6 Glej sklepe Vrhovnega sodišča I Up 337/2007 z dne 28. 3. 2007, I Up 428/2007 z dne 14. 6. 2007, I Up 556/2007 z dne 20. 9. 2007, I Up 131/2017, I Up 47/2016 z dne 2. 3. 2016, II Up 136/2022 z dne 18. 7. 2022 itd.