Legislator Giurisprudenza & Legislazione
VSM Sklep V Kp 39503/2021 ECLI:SI:VSMB:2022:V.KP.39503.2021 Generato dall'IA

Appeal dismissed; privacy rights yield to victim's dignity when private surveillance ensures personal safety.

Numero d'incarto VSM Sklep V Kp 39503/2021
Autorità giudiziaria
Giurisdizione Slovenia (SI)
Data della decisione
Esito del giudizio Respinto (Dismissed)

Sintesi Legislator

Generato dall'IA

The Higher Court in Mariboru dismissed the defendant's appeal against the first-instance court's refusal to exclude audio recordings and official transcripts from the criminal case file. The defendant argued that these materials violated his constitutional rights to privacy and self-determination, while the prosecution contended the recordings were essential for ensuring the victim's personal safety and dignity. The court ruled that the defendant's privacy rights are not absolute and must yield to the victim's superior right to personal safety when the surveillance was conducted by private individuals for legitimate protective purposes.

Regesto Legislator

Generato dall'IA

Ustava RS, 24. člen; 34. člen: The right to privacy and self-determination is not absolute and yields to the right to personal safety and dignity when the individual's expectation of privacy is not objectively justifiable or conflicts with another constitutionally protected right requiring precedence under the principle of proportionality.

Parole chiave

Generato dall'IA
right to privacy right to self-determination private surveillance victim's safety proportionality principle exclusion of evidence constitutional rights documenti attendibili

Disposizioni normative citate

Generato dall'IA
5. točka razlogov izpodbijanega sklepa
34. člen Ustave
402. člen ZKP
95. člen ZKP
tar. št. 74013 Taksne tarife
člena ZKP), bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper sklep o zavrnitvi predlogov za izločitev dokazov po tar. št. 74013 Taksne tarife v zvezi s petim odstavkom 3.
peti odstavek 3. člen
7. točko prvega odstavka 5. člen Zakona o sodnih taksah

Giurisprudenza citata

Generato dall'IA
sklep Višjega sodišča v Mariboru V Kp 35477/2020 z dne 18. 8. 2021
1 Prim.: sklep Višjega sodišča v Mariboru V Kp 35477/2020 z dne 18. 8. 2021, sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 44415/2010 z dne 26.
sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 44415/2010 z dne 26. 11. 2021
2021, sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 44415/2010 z dne 26. 11. 2021, I Ips 26906/2014 z dne 22.
I Ips 26906/2014 z dne 22. 7. 2021
2021, I Ips 26906/2014 z dne 22. 7. 2021, I Ips 9999/2014 z dne 9.
I Ips 9999/2014 z dne 9. 11. 2017
2021, I Ips 9999/2014 z dne 9. 11. 2017, 32239/2013 z dne 27.
32239/2013 z dne 27. 10. 2016
2017, 32239/2013 z dne 27. 10. 2016, in druge.
Generato dall'IA

Ti chiedi come si applica questa sentenza alla tua fattispecie?

Analizza questa decisione insieme alla legislazione federale e cantonale, ai commentari e alla giurisprudenza successiva in Legislator AI.

Apri in Legislator →

Testo completo

Pritožba obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Kot je to že pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, zvočna posnetka in z njima povezana uradna zaznamka, v katerih je povzeta vsebina posnetkov, sicer res predstavljata poseg v obdolženčevo pravico do zasebnosti in pravico do lastnega glasu, vendar je v zvezi s tem sodišče prve stopnje utemeljeno poudarilo, da ta pravica ni absolutna, ampak je omejena s pravicami drugih in v primerih, kot jih določa Ustava RS. Vsak poseg v ustavno zagotovljene pravice ni nedopusten že sam po sebi, ampak je o protipravnem posegu mogoče govoriti le tedaj, kadar cilji, ki se s tem zasledujejo, posega ne upravičujejo. Posameznikova pravica se namreč končna takrat in tam, kjer trči ob pravico drugega, in sicer je v konkretnem primeru obdolženčeva pravica do zasebnosti in lastnega glasu v koliziji z oškodovankino pravico do osebnega dostojanstva in varnosti.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Mariboru je z izpodbijanim sklepom zavrnila predlog zagovornikov obdolženega A. A. za izločitev dokazov, in sicer dveh DVD medijev, št. 1/11 in 1/12, ki sta prilogi kazenski ovadbi z dne 20. 8. 2021 in uradnih zaznamkov št. 2300/3748080/2095058/10683490/2021 (7000059) z dne 26. 7. 2021 in št. 2300/3748315/2095058/10707484/2021 (2302525) z dne 11. 8. 2021.

2. Zoper sklep se je pritožil obdolženec brez navedbe pritožbenih razlogov, s predlogom pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter odloči, da se predlogu obdolženca za izločitev dokazov ugodi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Obdolženec se ne strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je bil poseg v obdolženčevo pravico do zasebnosti dopusten. Višje sodišče po preizkusu razlogov izpodbijanega sklepa v okviru pritožbenih navedb ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno in zakonito, ko predlogu za izločitev dokazov ni ugodilo, svojo odločitev pa tehtno in argumentirano obrazložilo. Višje sodišče se z razlogi izpodbijanega sklepa v celoti strinja in jih kot pravilne povzema.

5. Kot je to že pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, zvočna posnetka in z njima povezana uradna zaznamka, v katerih je povzeta vsebina posnetkov, sicer res predstavljata poseg v obdolženčevo pravico do zasebnosti in pravico do lastnega glasu, vendar je v zvezi s tem sodišče prve stopnje utemeljeno poudarilo, da ta pravica ni absolutna, ampak je omejena s pravicami drugih in v primerih, kot jih določa Ustava RS (5. točka razlogov izpodbijanega sklepa). Tudi iz ustaljene sodne prakse 1 izhaja, da vsak poseg v ustavno zagotovljene pravice ni nedopusten že sam po sebi, ampak je o protipravnem posegu mogoče govoriti le tedaj, kadar cilji, ki se s tem zasledujejo, posega ne upravičujejo.

Posameznikova pravica se namreč končna takrat in tam, kjer trči ob pravico drugega, in sicer je v konkretnem primeru obdolženčeva pravica do zasebnosti in lastnega glasu v koliziji z oškodovankino pravico do osebnega dostojanstva in varnosti. V takih primerih, ko pride do kolizije med ustavno varovanimi pravicami posameznikov, pa mora sodišče opraviti tehtanje med tema dvema pravicama, kar je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi tudi naredilo, in sicer je tehtalo med pomenom resnosti kršitve obdolženčeve pravice do zasebnosti na eni strani in pravico oškodovanke do osebnega dostojanstva in varnosti na drugi strani.

Odgovor na vprašanje, kdaj je zasebnosti treba zagotoviti pravno varstvo, nudi tako imenovani koncept pričakovane zasebnosti. V skladu s tem konceptom je pričakovanje zasebnosti lahko predmet varstva, dokler bo posameznik tako pričakovanje izrazil na navzven zaznaven način in če bo to pričakovanje objektivno opravičljivo. Takšno pričakovanje pa ni objektivno opravičljivo takrat, kadar stoji posameznikovi pravici do zasebnosti nasproti druga ustavno varovana pravica, ki ji je treba dati prednost ob upoštevanju načela sorazmernosti. Sodišče prve stopnje je tako v skladu z ustaljeno sodno prakso pravilno in utemeljeno zaključilo, da je v obravnavani situaciji potrebno dati prednost oškodovankini ustavno varovani pravici do osebnega dostojanstva in varnosti iz 34.

člena Ustave. Ni mogoče prezreti, da sta oškodovanka in priča B. B. dokaze pridobila kot zasebnika in ne kot oblastni organ, in tudi po prepričanju višjega sodišča sta z zvočnim snemanjem obdolženca zasledovala legitimen cilj, ki se odraža v zagotavljanju osebne varnosti oškodovanke, zaradi česar se mora obdolženčeva pravica do pričakovane zasebnosti umakniti oškodovankini pravici. Zato v obravnavanem primeru ne gre za dokaze, ki bi bili pridobljeno s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in bi jih bilo potrebno izločiti iz spisa, kot je to pravilno zaključilo sodišče prve stopnje.

6. Sicer pa iz vsebine preostalih pritožbenih navedb izhaja, da obdolženec zgoraj povzete zaključke sodišča prve stopnje graja zgolj na pavšalni ravni, saj v nadaljevanju pritožbene obrazložitve z ničemer ne konkretizira, zakaj naj bi bili dokazi, izločitev katerih se predlaga, pridobljeni s kršitvijo ustavno varovanih človekovih pravic in temeljnih svoboščin in bi za to morali biti izločeni iz spisa, kar je bistvo tega postopka, ko se odloča o utemeljenosti predloga za izločitev dokazov. Obdolženec namreč s preostalimi navedbami zgolj izpodbija verodostojnost izpovedbe priče B. B. in podaja lastno dokazno oceno zbranih dokazov, opirajoč se predvsem na izpovedbo oškodovanke, ki je zaslišana pred preiskovalnim sodnikom zanikala, da bi obdolženec nad njo izvajal nasilje. Obdolženec s takimi navedbami v tej fazi postopka ne more uspeti, saj bo to predmet dokazne presoje v nadaljnjem postopku.

7. Po obrazloženem, ker je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita, je višje sodišče o pritožbi obdolženca, ki zaključkov sodišča prve stopnje z ničemer ne omaje, odločilo tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).

8. Če bo za obdolženca nastopila obveznost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člena ZKP), bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper sklep o zavrnitvi predlogov za izločitev dokazov po tar. št. 74013 Taksne tarife v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.

1 Prim.: sklep Višjega sodišča v Mariboru V Kp 35477/2020 z dne 18. 8. 2021, sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 44415/2010 z dne 26. 11. 2021, I Ips 26906/2014 z dne 22. 7. 2021, I Ips 9999/2014 z dne 9. 11. 2017, 32239/2013 z dne 27. 10. 2016, in druge.