Legislator Giurisprudenza & Legislazione
VSL Sklep II Cp 740/2020 ECLI:SI:VSLJ:2020:II.CP.740.2020 Generato dall'IA

Appeal dismissed; co-plaintiffs each pay separate court fees as they lack status of joint defendants.

Numero d'incarto VSL Sklep II Cp 740/2020
Autorità giudiziaria
Giurisdizione Slovenia (SI)
Data della decisione
Esito del giudizio Respinto (Dismissed)

Sintesi Legislator

Generato dall'IA

The appellate court dismissed the appeal against a first-instance decision ordering two co-plaintiffs to pay separate court fees. Although the plaintiffs argued they shared a common legal interest as heirs, the court found they were not joint defendants but rather distinct parties with separate claims. Consequently, the court upheld the requirement for each plaintiff to pay an individual fee based on their specific portion of the disputed matter.

Regesto Legislator

Generato dall'IA

ZST-1 1. odst. 3.; ZPP 350. 2. odst.; When co-plaintiffs do not constitute joint defendants, each must pay a separate court fee corresponding to the value of their individual claim.

Parole chiave

Generato dall'IA
court fees co-plaintiffs joint defendants heirs estate dispute ZST-1 ZPP ristrettezza finanziaria

Disposizioni normative citate

Generato dall'IA
ZST-1 1. odst. 3.
ZPP 350. 2. odst.
ZPP 365.
ZPP 339. 2. odst. 14. točka
Generato dall'IA

Ti chiedi come si applica questa sentenza alla tua fattispecie?

Analizza questa decisione insieme alla legislazione federale e cantonale, ai commentari e alla giurisprudenza successiva in Legislator AI.

Apri in Legislator →

Testo completo

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

[JEDRO]

Na podlagi prvega odstavka 3. člena ZST-1 mora plačati takso tisti, ki predlaga uvedbo postopka ali opravo posameznega dejanja, razen če ZST-1 ne določa drugače. Izjema, da bi oba tožnika plačala le eno takso, bi veljala le v primeru, če bi imela tožnika položaj enotnih sospornikov. ZST-1 izrecne določbe o taksni obveznosti navadnih sospornikov ne vsebuje, zato je pravilna taksna odmera sodišča, ki pri vsakem tožniku upošteva vrednost njegovega izpodbijanega dela.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tako ugovor prvega tožnika kot tudi ugovor druge tožnice zoper plačilni nalog z dne 6. 12. 2019 za plačilo sodne takse za pritožbeni postopek po tar. št. 1121, s katerim je bilo vsakemu od njiju naloženo plačilo sodne takse v višini 1.671 EUR.

2. Zoper odločitev sta se pritožili obe pravdni stranki, vendar pa je pritožbo druge tožnice sodišče prve stopnje zavrglo kot prepozno. Ta odločitev je pravnomočna (list. št. 294).

3. Prvi tožnik oporeka stališču prvega sodišča, da je vsak od tožnikov postavil po dva samostojna zahtevka. Iz nepravdnega postopka je bil odstopljen enoten predlog obeh predlagateljev, da so toženci dolžni plačati pokojnemu E. S. oz. izplačati v zapuščinsko maso obveznice oz. denarno protivrednost za zaplenjeno premoženje zaradi razveljavitve kazni zaplembe premoženja, kot tudi denarne zneske iz naslova najemnin, manjvrednosti vrnjenega premoženja ter obrabnine. Tožnika sta zahtevala odločanje o istovrstnih zahtevkih, ki izhajajo iz enotnega predloga, postavljenega v nepravdnem postopku. Ne drži, da ima vsak od tožnikov svoj pravni interes za izpodbijanje sodbe. V vsakem primeru bi prisojena odškodnina šla v dedno maso po zapustniku, razlaščencu E. S., tožnika pa sta njegova dediča in imata skupen pravni interes ter nastopata kot sospornika. Odškodnina bi se vrnila v dedno maso in se razdelila med vse dediče. Stališče sodišča je v nasprotju z listinami v spisu, zato je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sklepa se ne da preizkusiti, je nerazumen in ne vsebuje odločilnih razlogov. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ker je odmerilo dvojno takso, pa tudi vrednost spornega predmeta je napačno izračunalo.

Pritožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in ugotovi, da taksna obveznost po plačilnem nalogu z dne 6. 12. 2019 ne obstoji za nobenega od tožnikov.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče ne sprejema pritožbene teze o zmotni uporabi materialnega prava in zagrešenih bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijani sklep vsebuje vse nosilne razloge in ga je moč preizkusiti. Povsem brezpredmetno je sklicevanje pritožbe na enotnost predloga, ki sta ga stranki podali v nepravdnem postopku in je bil nato odstopljen v odločanje pravdnemu sodišču. Prvi tožnik in druga tožnica sta vsak s svojo vlogo z dne 16. 2. 2017 oz. 17. 2. 2017 postavila po vsebini ne povsem enake tožbene zahtevke. Tudi sodišče prve stopnje je v sodbi z dne 25. 9. 2019 v izreku jasno razmejilo zahtevke tožnikov.

6. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje naziranju prvega sodišča, jasno predstavljenem v 5. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, da ima vsak od tožnikov pravni interes za izpodbijanje sodbe le v delu, ki se nanaša nanj (prvi tožnik za odločitev v I. in III. točki izreka sodbe, druga tožnica pa za odločitev v II. in IV. točki izreka). Zato določba petega odstavka 18. člena ZST-1 predstavlja pravilno izhodišče za taksno odmero. Kot podlaga za plačilo takse za pravno sredstvo se pri vsakem tožniku upošteva vrednost njegovega izpodbijanega dela.

7. Neprepričljivo je razlogovanje pritožbe, da sta tožnika dediča po pokojnem razlaščencu E. S. in imata skupen pravni interes ter nastopata kot sospornika. Druga tožnica se je v zapuščinskem postopku, ki je tekel pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani v zadevi IV D 2802/2015, priglasila kot upnica in je iz naslova terjatve svojega pravnega prednika zoper zapustnika, s katerim sta skupaj ustvarjala premoženje, ki je bilo predmet lastninske pravice in predmet vračanja zaplenjenega premoženja, uveljavljala izločitveni zahtevek do 2/8 premoženja, ki je predmet zapuščine. Dediči razlaščenca E. S. so z njo 20. 4. 2017 sklenili dedni dogovor. Ta položaj pa ji nikakor ne podeljuje statusa dediča po pokojnem zapustniku. Zato ni moč govoriti o enotnem aktivnem sosporništvu tožnikov.

8. Na podlagi prvega odstavka 3. člena ZST-1 mora plačati takso tisti, ki predlaga uvedbo postopka ali opravo posameznega dejanja, razen če ZST-1 ne določa drugače. Izjema, da bi oba tožnika plačala le eno takso, za kar se zavzema pritožba, pa bi veljala le v primeru, če bi imela tožnika položaj enotnih sospornikov. Zakon o sodnih taksah izrecne določbe o taksni obveznosti navadnih sospornikov ne vsebuje, zato je pravilna odločitev prvega sodišča, ki je vsakemu od tožnikov za pritožbeni postopek po tar. št. 1121 odmerilo sodno takso v višini 1.671 EUR.

9. Pritožba le posplošeno navaja, da je vrednost spornega predmeta izračunana napačno. Odmero sodne takse je sodišče prve stopnje natančno pojasnilo v 7. do 9. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa. Pritožbeno sodišče z njo v celoti soglaša in zavrača nekonkretizirano pritožbo v tem delu.

10. Pritožba tako ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere – skladno z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP – pazi po uradni dolžnosti – zato je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).