Appeal dismissed for lack of legal interest as first instance court already decided merits.
Sintesi Legislator
Generato dall'IAThe Supreme Court dismissed the appeal because the appellant incorrectly assumed the first-instance court had not yet ruled on the merits of the case. The appellant challenged a final judgment rejecting their claim for asset verification, arguing the court should retry the case. The court rejected this, noting that the first instance had already substantively rejected the claim and that appeals against judgments are only permitted if the lower court changed the factual findings or applied specific legal provisions, neither of which occurred here.
Regesto Legislator
Generato dall'IAZUS-1 1. odst. 73. člena; ZPP 1. odst. 22. člena, 343. člena (4. odst.), 365. člena: An appeal against a judgment is admissible only if the administrative court found a different factual situation than the defendant and changed the challenged administrative act, or decided under Art. 66; otherwise, the appeal lacks legal interest.
Parole chiave
Generato dall'IADisposizioni normative citate
Generato dall'IADecisioni correlate
Generato dall'IATesto completo
Pritožba se zavrže.
[JEDRO]
Sodišče je izdalo odločbo s sklepom o zavrženju predloga za vrnitev v prejšnje stanje in s sodbo, s katero je tožbo po vsebinski obravnavi kot neutemeljeno zavrnilo. Zaradi pritožnikove napačne predpostavke, da njegova tožba še ni bila deležna meritorne presoje, si v tem pogledu s pritožbenim predlogom, naj jo sodišče sprejme v obravnavo, ne more izboljšati svojega pravnega položaja. To pa pomeni, da za pritožbo nima pravnega interesa.
Odločitev ne more biti drugačna niti, če se glede na obrazložitev pritožbe – v njej pritožnik z enakimi navedbami kot v tožbi nasprotuje odločitvi toženca o zavrženju prepozne zahteve za verifikacijo devizne vloge – šteje, da je vložena zoper odločitev o tožbi, torej zoper sodbo. ZUS-1 v 1. odstavku 73. člena namreč določa, da je pritožba dovoljena zoper sodbo, če je upravno sodišče samo ugotovilo drugačno dejansko stanje, kot ga je ugotovila tožena stranka, ter je na tej podlagi spremenilo izpodbijani upravni akt, ali če je sodišče odločilo na podlagi 66. člena tega zakona. V obravnavani zadevi navedeno procesno dejansko stanje ni podano, saj prvostopenjsko sodišče ni ugotovilo drugačnega dejanskega stanja in ni spremenilo izpodbijane odločitve.
[OBRAZLOŽITEV]
1. Sodišče prve stopnje je s sklepom in sodbo zavrglo tožnikov predlog za vrnitev v prejšnje stanje (1. točka izreka), zavrnilo njegovo tožbo (2. točka), ki je bila vložena zoper sklep Sklada Republike Slovenije za nasledstvo, št. 0042-426/2018/2 z dne 10. 10. 2018, in odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (3. točka izreka). Predlog za vrnitev v prejšnje stanje je zavrglo, saj rok za vložitev tožbe v upravnem sporu ni bil zamujen, morebitni predlog za vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude roka za vložitev zahteve za verifikacijo njegove devizne vloge, ki je določen v 11. členu Zakona o načinu izvršitve sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi, št. 60642/08 (v nadaljevanju ZNISESČP), pa bi moral vložiti pri organu, pri katerem bi bilo treba opraviti zamujeno dejanje, torej pri tožencu (javnemu skladu). Tožbo je zavrnilo na podlagi presoje, da je bila tožnikova zahteva za verifikacijo pravilno zavržena kot prepozna, saj je bila vložena po poteku petindvajsetmesečnega roka iz prvega odstavka 11. člena ZNISESČP, ki se je iztekel 31. 12. 2017.
2. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je vložil pritožbo. V njej uvodoma navaja, da jo vlaga zoper sklep sodišča z dne 5. 12. 2018, s katerim je zavrglo njegovo tožbo. Sklep izpodbija v celoti in Vrhovnemu sodišču predlaga, naj ga razveljavi in njegovo tožbo sprejme v obravnavo.3. Toženec na pritožbo ni odgovoril.
4. Pritožba ni dovoljena.
5. Vrhovno sodišče najprej ugotavlja, da sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi ni izdalo sklepa z datumom 5. 12. 2018, niti ni zavrglo tožbe. Dne 22. 10. 2019 je izdalo le odločbo s sklepom o zavrženju predloga za vrnitev v prejšnje stanje in s sodbo, s katero je tožbo po vsebinski obravnavi kot neutemeljeno zavrnilo. Zaradi pritožnikove napačne predpostavke, da njegova tožba še ni bila deležna meritorne presoje, si v tem pogledu s pritožbenim predlogom, naj jo sodišče sprejme v obravnavo, ne more izboljšati svojega pravnega položaja. To pa pomeni, da za pritožbo nima pravnega interesa.
6. Odločitev ne more biti drugačna niti, če se glede na obrazložitev pritožbe – v njej pritožnik z enakimi navedbami kot v tožbi nasprotuje odločitvi toženca o zavrženju prepozne zahteve za verifikacijo devizne vloge – šteje, da je vložena zoper odločitev o tožbi, torej zoper sodbo.
7. Zakon o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v prvem odstavku 73. člena namreč določa, da je pritožba dovoljena zoper sodbo, če je upravno sodišče samo ugotovilo drugačno dejansko stanje, kot ga je ugotovila tožena stranka, ter je na tej podlagi spremenilo izpodbijani upravni akt, ali če je sodišče odločilo na podlagi 66. člena tega zakona. V obravnavani zadevi navedeno procesno dejansko stanje ni podano, saj prvostopenjsko sodišče ni ugotovilo drugačnega dejanskega stanja in ni spremenilo izpodbijane odločitve. To izhaja tudi iz pravnega pouka obravnavane sodbe, v katerem je sodišče navedlo, da zoper 2. in 3. točko izreka ni pritožbe. V skladu s pravnim poukom je bila pritožba dovoljena le zoper 1. točko izreka (torej zoper sklep o zavrženju predloga za vrnitev v prejšnje stanje), ki pa je pritožnik ni vložil.
8. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 1. točke 365. člena in četrtega odstavka 343. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena in 73. člena ZUS-1 pritožbo zavrglo.