Legislator Giurisprudenza & Legislazione
VSL Sodba II Cpg 203/2020 ECLI:SI:VSLJ:2020:II.CPG.203.2020 Generato dall'IA

Appeal dismissed; detailed cost calculation in first instance judgment upheld without specific itemized explanation in complaint.

Numero d'incarto VSL Sodba II Cpg 203/2020
Autorità giudiziaria
Giurisdizione Slovenia (SI)
Data della decisione
Esito del giudizio Respinto (Dismissed)

Sintesi Legislator

Generato dall'IA

The appeal against the first-instance judgment ordering the defendant to pay operational costs was dismissed by the Higher Court. The defendant argued for a reduction based on ownership shares but failed to provide a specific objection to the calculation method in the initial proceedings. The court ruled that since the plaintiff's claim was reasonably explained with supporting documents, the defendant bore the burden of proof to contest the specific allocation, which they did not fulfill.

Regesto Legislator

Generato dall'IA

Zakon o pravdnem postopku (ZPP), 338. člen; 339. člen: When all calculation elements stem from submitted documentation and are reasonably explained, the claimant need not itemize every cost provision; specific contestation is required only if the opposing party raises a substantiated objection regarding the calculation method.

Parole chiave

Generato dall'IA
operational costs allocation burden of proof in litigation specific objection requirement small value dispute procedure itemized cost breakdown ownership share reduction ZPP procedural rules spese di mora

Disposizioni normative citate

Generato dall'IA

Giurisprudenza citata

Generato dall'IA
Višje sodišče v Ljubljani, opr. št. I Cp 1785/2013
Višje sodišče v Ljubljani, opr. št. I Cp 1861/2014
Višje sodišče v Ljubljani, opr. št. I Cpg 255/2013
Višje sodišče v Ljubljani, opr. št. II Cpg 628/2015
Višje sodišče v Ljubljani, opr. št. I Cp 2572/2016
Višje sodišče v Ljubljani, opr. št. II Cp 1403/2017
Višje sodišče v Mariboru, opr. št. I Cpg 368/2016
Višje sodišče v Ljubljani, opr. št. II Cp 2443/2011
Generato dall'IA

Ti chiedi come si applica questa sentenza alla tua fattispecie?

Analizza questa decisione insieme alla legislazione federale e cantonale, ai commentari e alla giurisprudenza successiva in Legislator AI.

Apri in Legislator →

Testo completo

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Kadar vsi elementi izračuna izhajajo iz predložene dokumentacije in je to v tožbi razumno pojasnjeno, tožeči stranki v trditveno podlago ni treba povzemati oziroma v njej obrazlagati vsake stroškovne postavke posebej. Konkretizacija v tej smeri je potrebna le na obrazložen ugovor tožene stranke, da je določen izračun stroškov, ki odpade nanjo, nepravilen. Vendar takega ugovora glede zadevnih obratovalnih stroškov tožena stranka ni podala. To pomeni, da svojega trditvenega bremena ni zmogla tožena in ne tožeča stranka.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki plačati znesek 193,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.12.2017 dalje do plačila, v presežku, to je za plačilo zneska 228,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.12.2017 dalje do plačila, pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka izpodbijane sodbe). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožeči povrniti 88,14 EUR pravdnih stroškov, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka dalje do plačila (II. točka izreka izpodbijane sodbe).

2. Zoper navedeno sodbo se pravočasno pritožuje tožena stranka. Izpodbija jo v I. točki izreka v delu, v katerem ji je naloženo plačilo zneska 193,76 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi ter v II. točki izreka. Uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava (1. in 3. točka 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, ZPP)). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in navedeno sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Podredno predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne s stroškovno posledico. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Pritožba tožene stranke je bila vročena tožeči stranki, ki v pravočasnem odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Stroškov odgovora na pritožbo ni priglasila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ker se tožbeni zahtevek tožeče stranke nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, obravnavani gospodarsko pravni spor teče po določbah postopka v sporih majhne vrednosti (495. člen ZPP). O pritožbi zoper sodbo je zato na podlagi 5. odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica. Sodba v sporu majhne vrednosti se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 458. člena ZPP).

6. Iz izpodbijane sodbe povsem jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku v delu, ki se nanaša na obratovalne stroške v višini 193,76 EUR, ki bremenijo poslovni prostor ID znak ... v stanovanjsko-poslovni stavbi na naslovu L., katerega zemljiško knjižna lastnica je tožena stranka, ter da je zanjo te stroške dobaviteljem oziroma izvajalcem storitev plačala tožeča stranka iz lastnih sredstev (197. člen Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01 s spremembami OZ), 115. člen Stvarnopravnega zakonika (Ur. l. RS, št. 87/02 s spremembami, SPZ) in 30. člen Stanovanjskega zakona (Ur. l. RS, št. 69/03 s spremembami, SZ-1)). Prav tako je tožeča stranka po ugovoru tožene stranke v svoji prvi pripravljalni vlogi z dne 6.2.2019 (red. št. 8 spisa) podrobno razčlenila vtoževane razdelilnike po posameznih stroških in zanje navedla ustrezne račune izvajalcev oziroma dobaviteljev ter v kolikšnem delu (znesku) ti odpadejo na zadevni toženkin poslovni prostor, sodišče prve stopnje pa je v obrazložitvi 1 izpodbijane sodbe povsem jasno in nedvoumno pojasnilo, da gre pri prisojenih obratovalnih stroških za tiste stroške, pri katerih na vtoževanih razdelilnikih (oziroma v tožničini prvi pripravljalni vlogi) kot dobavitelj oziroma izvajalec ni navedena tožeča stranka. Pritožbene navedbe, da iz izpodbijane sodbe ni mogoče ugotoviti, v kolikšnem delu in glede katerih stroškov je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku ugodilo ter o nedoločnosti slednjega, tako niso utemeljene.

7. Tožeča stranka je za vse zadevne obratovalne stroške navedla dobavitelja, znesek celotnega računa oziroma stroška, ki ga je plačala in nato delila med etažne lastnike, datum računa in njegovo zapadlost ter višino zneska, ki odpade na toženko. Prav tako je podala tudi trditve o (bruto in neto) ogrevalni površini posameznega dela, ki je v lasti toženke, višini njenega solastniškega deleža na predmetni stavbi in o številu prijavljenih oseb v tem toženkinem posameznem delu. Glede načina oziroma ključa delitve pa je pojasnila, da je uporabila zakonsko predpisane ključe delitve (30. člen SZ-1 v zvezi z merili Pravilnika o upravljanju večstanovanjskih stavb (Ur. l. RS, št. 66/09 s spremembami, Pravilnik)) in se ob tem (zaradi konkretizacije) sklicevala tudi na razdelilnike (priloge A4 do A15 spisa), na katerih so ključi delitve posameznega stroška še posebej izpisani. 2 S tem je tožeča stranka svojemu trditvenemu bremenu zadostila. Kadar vsi elementi izračuna izhajajo iz predložene dokumentacije in je to v tožbi razumno pojasnjeno, tožeči stranki v trditveno podlago ni treba povzemati oziroma v njej obrazlagati vsake stroškovne postavke posebej. Konkretizacija v tej smeri je potrebna le na obrazložen ugovor tožene stranke, da je določen izračun stroškov, ki odpade nanjo, nepravilen. Vendar takega ugovora glede zadevnih obratovalnih stroškov tožena stranka ni podala. To pomeni, da svojega trditvenega bremena ni zmogla tožena in ne tožeča stranka. Po konkretizaciji tožbenih navedb je namreč zgolj vztrajala pri pavšalnem ugovoru o pomanjkanju ustrezne trditvene podlage in nesklepčnosti tožbe. Sodišče prve stopnje je zato v tem delu pravilno sledilo tožeči stranki, pri čemer izpodbijana sodba o tem vsebuje zadostne razloge, saj tožena stranka ne more pričakovati, da bo sodišče prve stopnje po razdelilnikih samo iskalo in preračunavalo, kakšen strošek odpade na njen posamezni del, če pred tem konkretizirano ne prereka uporabljenega ključa oziroma osnove za obračun posameznega stroška. 3 Šele v pritožbi podane navedbe, da obračun obratovalnih stroškov naj ne bi ustrezal njenemu solastniškemu deležu na predmetni stavbi, pa predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto, ki je pritožbeno sodišče ne sme upoštevati (1. odstavek 337. člena ZPP).

8. Tožena stranka odločitvi o pravdnih stroških nasprotuje le z argumentom nepravilnosti izpodbijanega dela odločitve o glavni stvari. Slednji se je izkazal za neutemeljenega, zato je neutemeljena tudi pritožba zoper stroškovni del izreka izpodbijane sodbe.

9. S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

10. Ker so se po vsem obrazloženem pritožbeni razlogi izkazali za neutemeljene, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev, je o pritožbi odločilo, kot je razvidno iz I. točke izreka te sodbe (353. člen ZPP).

11. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s 1. odstavkom 165. člena in 1. odstavkom 154. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Točka 13 obrazložitve izpodbijane sodbe.

2 Prva pripravljalna vloga tožeče stranke z dne 6.2.2019, red. št. 8 spisa.

3 Podobno npr. sklepa Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 1785/2013 z dne 3.1.2014 in opr. št. I Cp 1861/2014 z dne 10.11.2014, sodbe Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 255/2013 z dne 20.2.2014, opr. št. II Cpg 628/2015 z dne 11.6.2015 in opr. št. I Cp 2572/2016 z dne 23.1.2017, sodba in sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 1403/2017 z dne 13.9.2017 ter sodba Višjega sodišča v Mariboru, opr. št. I Cpg 368/2016 z dne 17.1.2017. Smiselno enako stališče izhaja tudi iz sodbe Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 2443/2011 z dne 21.9.2011, na katero se v pritožbi sklicuje tožena stranka.