Legislator Giurisprudenza & Legislazione
VSC Sklep I Kp 20872/2020 ECLI:SI:VSCE:2020:I.KP.20872.2020 Generato dall'IA

Appeal against detention extension dismissed; lack of camera signs does not invalidate evidence for probable cause.

Numero d'incarto VSC Sklep I Kp 20872/2020
Autorità giudiziaria
Giurisdizione Slovenia (SI)
Data della decisione
Esito del giudizio Respinto (Dismissed)

Sintesi Legislator

Generato dall'IA

The Court of Appeal rejected the appeal against the first-instance court's decision to extend the defendant's detention order. The defendant argued that evidence obtained at a store lacking visible camera warning signs was inadmissible and should not support a finding of probable cause. The court held that mere absence of signage does not constitute a severe violation of human rights sufficient to render evidence illegal or undermine probable cause, leaving such claims for later procedural review.

Regesto Legislator

Generato dall'IA

ZKP 205. člen (2); ZKP 201. člen (1); ZKP 402. člen (3): Absence of visible camera signage at a crime scene does not automatically render evidence inadmissible or negate probable cause unless the violation is so severe that illegality is apparent at first glance.

Parole chiave

Generato dall'IA
detention extension appeal probable cause standard evidence admissibility video surveillance signage human rights violation repetitive danger assessment procedural review status giuridico anteriore

Disposizioni normative citate

Generato dall'IA
205. člen (2) Zakona o kazenskem postopku
201. člen (1) točka 3 Zakona o kazenskem postopku
402. člen (5) Zakona o kazenskem postopku
402. člen (3) Zakona o kazenskem postopku
20. člen Ustave Republike Slovenije
95. člen (1) Zakona o kazenskem postopku
Generato dall'IA

Ti chiedi come si applica questa sentenza alla tua fattispecie?

Analizza questa decisione insieme alla legislazione federale e cantonale, ai commentari e alla giurisprudenza successiva in Legislator AI.

Apri in Legislator →

Testo completo

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Pomislekov, ki bi vplivali na presojo o obstoju utemeljenega suma ne zbujajo niti pritožbene navedbe, da na kraju, ki je v lasti trgovine L., kjer bi naj bilo storjeno kaznivo dejanje, ni napisov o kamerah in snemanju, kar je pogoj za formalno pravno veljavo postopka. Gre za zatrjevanja o nezakonitosti pridobljenih dokazov, ki pa lahko na presojo o obstoju utemeljenega suma vplivajo le v primeru, če je dokaz bil pridobljen s tako hudo kršitvijo človekovih pravic, da je na prvi pogled očitno, da gre za nezakonit dokaz. Ker pa navedbe o odsotnosti opozorilnih napisov, da se na območju izvaja videonadzor, ostajajo zgolj na ravni trditev, bodo te navedbe prepuščene presoji v nadaljevanju postopka.

[OBRAZLOŽITEV]

1. S pritožbeno izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi drugega odstavka 205. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) obdolženemu D. B. podaljšalo pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP za en mesec tj. do vključno 2. 7. 2020 do 5.19 ure.

2. Zoper sklep se je pravočasno pritožil obdolženčev zagovornik, kot navaja zaradi neobstoja pripornih razlogov, smiselno pa uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve kazenskega zakona in predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa ter izpustitev obdolženca na prostost.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa pritožbeno izpodbijanega sklepa, ki ga je opravilo v smislu določila petega odstavka 402. člena ZKP, ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti. Pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa pa tudi pritožbene navedbe niso postavile pod vprašaj. V nasprotju s pritožnikom namreč pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zanesljivo dognalo ter razumno in prepričljivo utemeljilo danost vseh razlogov za podaljšanje pripora - da je izkazan utemeljen sum storitve obdolžencu očitanih kaznivih dejanj, njegova ponovitvena nevarnost ter sorazmernost in neogibna potrebnost pripora v smislu določila 20. člena Ustave Republike Slovenije.

5. Utemeljen sum, da je obdolženec izvršil očitana mu kazniva dejanja, po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje izhaja iz pravnomočnega sklepa o uvedbi preiskave ter iz vseh dokazov, na katerih slednji sloni, dokazi doslej priskrbljeni tekom preiskave, ki jih je sodišče v nadaljevanju obrazložitve ponovno povzelo, pa utemeljenega suma niso omajali, temveč so ga dodatno utrdili, saj so priče tekom preiskave potrdile, kar so povedale že tekom predkazenskega postopka. Glede na do sedaj zbrane dokaze, katerih vsebino je sodišče prve stopnje nazorno povzelo v 8. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, pritožbeno sodišče z zaključki o obstoju utemeljenega suma v celoti soglaša in jim kot pravilnim pritrjuje.

6. Te zaključke zagovornik napada z očitki o zmotni pravni kvalifikaciji kaznivega dejanja, ki naj bi ga obdolženi izvršil skupaj s sostorilcem na škodo A. U. dne 29 3. 2020, saj ocenjuje, da glede na opis dejanja, ni šlo za rop, temveč kvečjemu za navadno tatvino. Res je sicer, da sodišče na pravno kvalifikacijo kaznivega dejanja, kot jo navede tožilstvo, ni vezano, in da je oškodovani A. U. na zaslišanju navajal, da zoper njega ni bila uporabljena sila, da ga nihče ni prijemal, sunil ali drugače uporabil silo, vendar to po oceni pritožbenega sodišča presega obseg preizkusa izkazanosti utemeljenega suma. Pravilna pravna kvalifikacija je namreč odvisna od dejanskega stanja, kot bo ugotovljeno po izvedenem dokaznem postopku, v okviru tega pa bodo upoštevani tudi drugi dokazi. Iz doslej zbranih dokazov, zlasti tudi iz tudi posnetkov varnostnih kamer pri trgovini L., pa jasno izhaja, da naj bi moška zoper oškodovanca A. U. uporabila fizično silo (kar je zakonski znak kaznivega dejanja ropa) in si prilastila njegovo denarnico oz. gotovino v njej. Ker iz opisa dejanja, kot izhaja iz sklepa o uvedbi preiskave, izhaja očitek o uporabi sile zoper oškodovanca (ne glede na to, da se sam tega ne spominja) pritožbeno sodišče v pravilnost pravne kvalifikacije nima pomislekov.

7. Pomislekov, ki bi vplivali na presojo o obstoju utemeljenega suma ne zbujajo niti pritožbene navedbe, da na kraju, ki je v lasti trgovine L., kjer bi naj bilo storjeno kaznivo dejanje, ni napisov o kamerah in snemanju, kar je pogoj za formalno pravno veljavo postopka. Gre za zatrjevanja o nezakonitosti pridobljenih dokazov, ki pa lahko na presojo o obstoju utemeljenega suma vplivajo le v primeru, če je dokaz bil pridobljen s tako hudo kršitvijo človekovih pravic, da je na prvi pogled očitno, da gre za nezakonit dokaz. Ker pa navedbe o odsotnosti opozorilnih napisov, da se na območju izvaja videonadzor, ostajajo zgolj na ravni trditev, bodo te navedbe prepuščene presoji v nadaljevanju postopka.

8. V zvezi z navedbami, da je oškodovanec Z. imel dovolj časa, da bi sporočil potrebne podatke, ki po mnenju zagovornika sicer niti niso bistveni za vodenje kazenskega postopka in da zato podaljšanje pripora za dopolnitev seznama odtujenih predmetov ni na mestu, pritožbeno sodišče poudarja, da iz 11. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa ne izhaja, da bi bilo podaljšanje potrebno le zaradi čakanja na predložitev oškodovančevega seznama odtujenih stvari, temveč tudi zato, da ima tožilstvo dovolj časa, da se seznani z vsemi tekom preiskave pridobljenimi dokazi in pripravi morebitno obtožnico. Tako ne držijo zagovornikova namigovanja, da je obdolženec v priporu zgolj zaradi oškodovančeve ležernosti in nezainteresiranosti.

9. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje, da je obdolženi bil že 16 krat kaznovan zaradi kaznivih dejanj, predvsem zaradi kaznivih dejanj zoper premoženje in da že izrečene obsodbe in prestane kazni zapora niso vplivale nanj v tej meri, da bi prenehal z izvrševanjem kaznivih dejanj, ni mogoče sklepati na to, da pripor ne bi bil učinkovit ukrep za preprečitev ponovitvene nevarnosti, kot to poskuša prikazati zagovornik v pritožbi. Ne glede na to, da doslej izrečene in prestane kazni obdolženca niso odvrnile od ponovnega izvrševanja kaznivih dejanj, je pripor učinkovito sredstvo za preprečevanje ponovitvene nevarnosti, saj je obdolženec onemogočen v svobodi gibanja in mu je tako preprečeno, da bi izvrševal kazniva dejanja, kar je tudi namen tega ukrepa. Ali bo sedaj odrejeni pripor in morebiti novo izrečena sankcija obdolženca trajno odvrnila od nadaljnega izvrševanja kaznivih dejanj, pa ne more biti predmet tega postopka in vsekakor ne nakazuje na to, da pripor zoper obdolženca v konkretnih okoliščinah ne bi bil edino primerno, zadosti učinkovito in sorazmerno sredstvo preprečitve ponovitvene nevarnosti.

10. Ker glede na navedeno pritožbene navedbe niso utemeljene in ker tudi uradni preizkus pritožbeno izpodbijanega sklepa ni dognal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zagovornikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Odločitev pritožbenega sodišča temelji na določilu tretjega odstavka 402. člena ZKP.

11. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (določilo prvega odstavka 95. člena ZKP), bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper sklep o podaljšanju pripora, po pravnomočnosti sodbe, odmerilo sodišče prve stopnje.