Legislator Giurisprudenza & Legislazione
UPRS Sodba I U 2123/2017-12 ECLI:SI:UPRS:2019:I.U.2123.2017.12 Generato dall'IA

Administrative court dismisses appeal for permanent residence permit due to missed statutory filing deadline. Applicant failed to apply within three years of law enactment. Court rejects constitutional challenge as deadline is reasonable. Decision upholds administrative rejection based on strict time limits. Applicant argues discrimination and unconstitutional short period. Court finds no need for constitutional review. Outcome is dismissal of all claims. Legal issue concerns procedural deadlines for residence permits. Statutory provisions govern eligibility and timing. Court applies lex specialis rules strictly. No exception made for late applications. Reasoning relies on legislative intent and fairness. Constitutional court previously struck down shorter deadlines. Current law allows three-year window. Applicant missed this window entirely. Court confirms procedural bar applies. No substantive merits examined. Final ruling is total dismissal. Case highlights importance of filing deadlines. Administrative law principles are central. Statutory interpretation is key factor. Outcome favors strict compliance. Legal certainty is prioritized over equity. Applicant's arguments on discrimination rejected. Court notes no spurious facts. Decision stands on procedural grounds. No further appeal possible. Case concludes with dismissal.

Numero d'incarto UPRS Sodba I U 2123/2017-12
Autorità giudiziaria
Giurisdizione Slovenia (SI)
Data della decisione
Esito del giudizio Respinto (Dismissed)

Sintesi Legislator

Generato dall'IA

The administrative court dismissed the plaintiff's appeal, confirming the lower court's rejection of the permanent residence permit application. The plaintiff argued that the administrative decision violated human rights and was unconstitutional, citing European Court of Human Rights jurisprudence regarding unlawful erasure. The court rejected these claims, ruling that the applicant failed to file the required application within the three-year statutory deadline established by the specific law governing this group of foreigners. Consequently, the court held that the administrative act was lawful and the appeal lacked merit, dismissing the case without a full examination of the substantive merits.

Regesto Legislator

Generato dall'IA

Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v RS (ZUSDDD); Zakona o upravnem sporu (ZUS-1): The court established that applications for permanent residence permits under the lex specialis law must be filed within the statutory three-year period following enactment, and failure to do so results in an irrevocable procedural bar, rendering the application inadmissible regardless of subsequent constitutional challenges or human rights arguments.

Parole chiave

Generato dall'IA
permanent residence permit statutory filing deadline lex specialis law procedural inadmissibility administrative appeal dismissal constitutional challenge rejection three-year limitation period soggiorno ininterrotto

Disposizioni normative citate

Generato dall'IA
Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v RS (ZUSDDD)
Zakona o upravnem sporu (ZUS-1)
Zakona o spremembah in dopolnitvah ZUSDDD (ZUSDDD-B)
Zakona o državljanstvu Republike Slovenije
členu Zakona o državljanstvu Republike Slovenije.

Giurisprudenza citata

Generato dall'IA
U-I-246/02
ECHR case law on unlawful erasure
Generato dall'IA

Ti chiedi come si applica questa sentenza alla tua fattispecie?

Analizza questa decisione insieme alla legislazione federale e cantonale, ai commentari e alla giurisprudenza successiva in Legislator AI.

Apri in Legislator →

Testo completo

Tožba se zavrne.

[JEDRO]

Tožnik ni vložil prošnje za sprejem v državljanstvo po 40. členu Zakona o državljanstvu Republike Slovenije. Vlogo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje po prvem odstavku 1. člena ZUSDDD pa je vložil dne 26. 5. 2017, torej po preteku zakonsko določenega roka, ki je iztekel 24. 7. 2013.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Organ prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrgel tožnikovo prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje (1. točka izreka) in ugotovil, da v postopku ni bilo stroškov (2. točka izreka).

2. Iz obrazložitve je razvidno, da je tožnik prošnjo vložil 26. 5. 2017, torej po preteku roka iz 8. člena Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v RS (v nadaljevanju ZUSDDD), ki se je iztekel 24. 7. 2013.

3. Organ druge stopnje je pritožbo zoper navedeni sklep zavrnil. Pritrdil je presoji, da je tožnikova prošnja prepozna.

4. Tožnik je zoper sklep organa prve stopnje vložil tožbo zaradi nepopolno in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja ter nepravilne uporabe materialnega prava. Sklicuje se na obvezujoče sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zvezi z nezakonitim izbrisom. Meni, da je izpodbijani sklep v nasprotju s 6., 8. in 14. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah ter da je Ustavno sodišče ugotovilo neskladnost ZUSDDD z Ustavo. Pojasnjuje, da je glede na navedeno žrtev diskriminacije. Predlaga odpravo izpodbijanega sklepa.

5. V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na ugotovitve izpodbijanega sklepa in odločbe z dne 4. 8. 2017.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Sodišče se zato sklicuje na njegove razloge (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

8. ZUSDDD 1 v 1. členu določa, da se tujcu, ki je bil na dan 25. 6. 1991 državljan druge republike nekdanje SFRJ in je imel 23. 12. 1990 v RS prijavljeno stalno prebivališče ter od tega dne dalje v RS tudi dejansko živi oziroma tujcu, ki je na dan 25. 6. 1991 prebival v RS in od tega dne dalje tudi v njej dejansko neprekinjeno živi, ne glede na določbe Zakona o tujcih, na prošnjo izda dovoljenje za stalno prebivanje, če izpolnjuje pogoje, določene v tem zakonu.

9. Iz Zakona o spremembah in dopolnitvah ZUSDDD, objavljenega v Uradnem listu RS, št. 50/2010 dne 24. 6. 2010, veljavnega od 24. 7. 2010 (ZUSDDD-B), je razvidno, da se prošnja za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujcu po prvem odstavku 1. člena ZUSDDD vloži v roku treh let od uveljavitve ZUSDDD-B. Tujec, ki mu je bila prošnja za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije po 40. členu Zakona o državljanstvu Republike Slovenije zavrnjena, zavržena ali je bil postopek ustavljen, lahko vloži prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje po prvem odstavku 1. člena tega zakona v roku treh let od uveljavitve tega zakona oziroma od dokončnosti odločbe ali sklepa, če postane odločba ali sklep dokončen po uveljavitvi tega zakona (prvi odstavek 8. člena ZUSDDD-B).

10. Po presoji sodišča je navedeni rok primeren, zato ni začelo postopka za oceno ustavnosti (23. člen Zakona o ustavnem sodišču). 2

11. Kot izhaja iz ugotovitev upravnih organov, tožnik ni vložil prošnje za sprejem v državljanstvo po 40. členu Zakona o državljanstvu Republike Slovenije. Vlogo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje po prvem odstavku 1. člena ZUSDDD pa je vložil dne 26. 5. 2017, torej po preteku s citiranim prvim stavkom prvega odstavka 8. člena ZUSDDD-B določenega roka, ki je iztekel 24. 7. 2013.

12. Glede na navedena stališča tožba po presoji sodišča ni utemeljena, zaradi česar jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. Odločilo je brez glavne obravnave, saj dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in toženo stranko ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

1 ZUSDDD ureja poseben pravni položaj določene skupine tujcev kot lex specialis v razmerju do Zakona o tujcih (ZTuj-2), ki na sistemski ravni ureja pravni položaj tujcev. Gre za posebno ureditev, ki omogoča pridobitev dovoljenja za prebivanje pod ugodnejšimi pogoji, kot to velja za ostale tujce po ZTuj-2.

2 Sodišče zgolj pojasnjuje, da je Ustavno sodišče v odločbi št. U-I-246/02 z dne 3. 4. 2003 presojalo ustavnost takrat veljavnega ZUSDDD (Uradni list RS, št. 61/99, 54/00 in 64/01) in med ostalim razveljavilo prvi in drugi odstavek 2. člena tega zakona v delih, v katerih določata rok treh mesecev za vložitev prošnje za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje. Presodilo je, da je bil navedeni rok za vložitev prošnje za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje izredno kratek in bi zakonodajalec pri določanju roka moral upoštevati tudi osebne in druge okoliščine, ki bi upravičence lahko ovirale pri pravočasni vložitvi vloge (34. točka obrazložitve). Ker tega ni upošteval, je Ustavno sodišče v tem delu prvi in drugi odstavek 2. člena zakona razveljavilo, to pa pomeni, da se še nerešene vloge ne smejo zavreči kot prepozne, prepozno zavržene pa so lahko upravičenci vložili ponovno. Za pravočasne je bilo po stališču Ustavnega sodišča treba šteti tudi vse vloge, ki bodo vložene po objavi te odločbe v Uradnem listu, vse dokler ne bo potekel morebitni novi uzakonjeni rok.