Appeal dismissed; unauthorized use of entrusted property requires active possession during the employment relationship.
Sintesi Legislator
Generato dall'IAThe High Court in Maribor rejected the appeal by the legal representative of the victim, E. d.o.o., against the first-instance court's dismissal of the criminal charge. The victim argued that the trial court incorrectly limited the scope of 'unauthorized use' to physical items rather than the content of the entrusted authority. The court held that unauthorized use under Article 209 of the Criminal Code is only protected when the trust relationship is actively ongoing, not after it has ended, thereby rejecting the claim that the defendant's actions constituted a crime.
Regesto Legislator
Generato dall'IAArticle 209 paragraph 5 of the Criminal Code; Article 209 paragraph 1 of the Criminal Code: The crime of unauthorized use of entrusted property is only committed when the trust relationship is currently active, as the legal basis for the crime ceases to exist once the employment or trust relationship terminates.
Parole chiave
Generato dall'IADisposizioni normative citate
Generato dall'IAGiurisprudenza citata
Generato dall'IADecisioni correlate
Generato dall'IATesto completo
I. Pritožba pooblaščenca oškodovanke kot tožilke pravne osebe E., d.o.o. iz Š. se zavrne kot neutemeljena.
II. Oškodovanka kot tožilka je dolžna povrniti potrebne obdolženčeve izdatke ter potrebne izdatke in nagrado njegove zagovornice, kakor tudi plačati sodno takso v višini 100,00 EUR.
[JEDRO]
Predmet neupravičene uporabe po petem odstavku 209. člena KZ-1 so enako kot predmet protipravne prilastitve iz prvega odstavka tega člena denar, premične stvari ali drugi deli tujega premoženja. Da pooblastilo ni denar in ne premoženje, je jasno, premično pa je v toliko, koliko je premična podlaga, na kateri se, če sploh, nahaja. Predmet neupravičene uporabe je tako lahko sama podlaga, ki bi morala biti po opisu dejanja storilcu posebej zaupana in ne vsebina pooblastila, ki je po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje v dani upravičenosti za zastopanje. Te pa s stvarjo v kateremkoli njenem smislu niti po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče enačiti.
Zaupnost razmerja je pri kaznivem dejanju neupravičene uporabe po 209. členu KZ-1 varovana le, ko to traja in ne še po tem, ko je razmerje prenehalo.
[OBRAZLOŽITEV]
1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje je po 1. točki prvega odstavka 277. člena v zvezi s 437. členom Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zavrglo obtožni predlog oškodovanke kot tožilke pravne osebe E., d.o.o. iz Š. ter ji po drugem odstavku 96. člena ZKP naložilo, da mora povrniti stroške kazenskega postopka od 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in potrebne izdatke obdolženca ter potrebne izdatke in nagrado njegove zagovornice, o čemer bo odločeno s posebnim sklepom.
2. Zoper sklep se je pritožil pooblaščenec oškodovanke kot tožilke zaradi kršitve kazenskega zakona ter zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja s predlogom, da pritožbeno sodišče sklep razveljavi z usmeritvijo po vsebinski obravnavi zadeve.
3. Na pritožbi je odgovorila obdolženčeva zagovornica, ki predlaga njeno zavrnitev, saj navedena izpodbojna razloga po njeni oceni nista podana.
4. Pritožba ni utemeljena.
5. Pritožnik smiselno uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, ko v pritožbeni obrazložitvi v jedru pravi, da se je sodišče pri dejanju pod točko 2 izreka sklepa nepravilno omejilo zgolj na fizične stvari, ko pa se lahko po petem odstavku 209. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) predmet neupravičene uporabe tudi druge stvari.
6. Pritožnik se moti. Predmet neupravičene uporabe po petem odstavku 209. člena KZ-1 so enako kot predmet protipravne prilastitve iz prvega odstavka tega člena denar, premične stvari ali drugi deli tujega premoženja. Da pooblastilo ni denar in ne premoženje, je jasno, premično pa je v toliko, koliko je premična podlaga, na kateri se, če sploh, nahaja. Predmet neupravičene uporabe je tako lahko sama podlaga, ki bi morala biti po opisu dejanja storilcu posebej zaupana in ne vsebina pooblastila, ki je po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje v dani upravičenosti za zastopanje. Te pa s stvarjo v kateremkoli njenem smislu niti po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče enačiti.
7. Odločilnih dejstev, ki po sodišču prve stopnje ne bi bila ugotovljena, pritožnik ni navedel, medtem ko v ugotovljena odločilna dejstva dvomi zato, ker je smisel inkriminacije 209. člena KZ-1 v varovanju zaupnega razmerja, kot je na primer zaposlitev in ne v obravnavi položaja, ko je zaposleni neupravičeno uporabljal v zvezi z zaposlitvijo zaupane mu stvari pred prenehanjem ali po prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Še zlasti, ko ima ta oseba stvar, ki mu je bila zaupana v zvezi z zaposlitvijo ves čas v posesti.
8. Čeprav pritožbeno sodišče navedenega inkriminacijskega smisla v splošnem ne zanika, pritrjuje sodišču prve stopnje, ki z drugimi besedami pravilno ugotavlja, da je lahko zaupnost razmerja varovana le, ko to traja in ne še po tem, ko je razmerje prenehalo. Tedaj je namreč prenehala (odpadla) tudi podlaga za zaupanost denarja, premičnih stvari ali drugih delov premoženja, kot storilčeva pravica do njihovega pravno veljavnega razpolaganja (prim. sodba Vrhovnega sodišča I Ips 50523/2010 z dne 20. 11. 2014) ter je zato posest katerega od naštetih elementov po prenehanju razmerja obravnavati kot storitev drugega kaznivega dejanja. To je sodišče prve stopnje po razumljivih razlogih sklepa tudi storilo in pri tem pravilno ugotovilo oviro, ki preprečuje, da bi bili dejanji pod točko 1 in 3 izreka sklepa obravnavani v okvirjih kaznivega dejanja zatajitve po prvem odstavku 208. člena KZ-1 kot edinega preostalega kaznivega dejanja, ki ga je bilo v danem primeru še mogoče zatrjevati.
9. Po obrazloženem, in ker pritožnik v uvodu podaja zgolj lastna občutenja v zvezi z ravnanji sodišč prve in druge stopnje do in po izdaji napadenega sklepa, je bilo preizkušeno pritožbo zavrniti (tretji odstavek 402. člena ZKP).
10. Odločba o stroških pritožbenega postopka je posledica pritožbenega neuspeha in temelji na prvem odstavku 98. člena ter drugem odstavku 96. člena ZKP in 7. točki prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah ter tarifni številki 74095 Taksne tarife.