Legislator Giurisprudenza & Legislazione
VSRS Sklep VIII R 20/2019 ECLI:SI:VSRS:2020:VIII.R.20.2019 Generato dall'IA

Supreme Court confirms labor court jurisdiction over internal selection compensation claims between employee and employer.

Numero d'incarto VSRS Sklep VIII R 20/2019
Autorità giudiziaria
Giurisdizione Slovenia (SI)
Data della decisione
Esito del giudizio Accolto (Allowed)

Sintesi Legislator

Generato dall'IA

The Supreme Court of Slovenia ruled that the Labor and Social Court in Ljubljani has jurisdiction over the case. The plaintiff, a public employee, sued his employer for damages after failing to be selected for an internal training program, citing state liability under the Constitution and Obligations Code. The court determined that despite the plaintiff's legal arguments regarding state responsibility, the dispute fundamentally concerns rights and obligations arising from the employment relationship, thereby falling under the exclusive competence of the labor court.

Regesto Legislator

Generato dall'IA

Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1), 5. člen; Zakon o pravdnem postopku (ZPP), 17. člen: A dispute between an employee and employer regarding compensation for non-selection in an internal training program constitutes a labor dispute and falls within the exclusive jurisdiction of the labor court, regardless of the legal basis cited by the parties.

Parole chiave

Generato dall'IA
labor court jurisdiction internal selection process employee compensation claim employment relationship dispute state liability argument competence determination public service training collocamento in posizione provvisoria

Disposizioni normative citate

Generato dall'IA
5. člen ZDSS-1
17. člen ZPP
26. člen Ustave RS
člen ZPP za določitev stvarne pristojnosti ni pomembno, da se tožnik pri uveljavljanju svojega tožbenega zahtevka sklicuje na 26. člen Ustave RS oziroma na 148.
148. člen OZ
člen Ustave RS oziroma na 148. člen OZ, saj te navedbe ne spadajo v okvir opredelitve kompetenčnega stanja.
170. člen ZDR-1
101. člen ZJU
140. člen ZJU
Generato dall'IA

Ti chiedi come si applica questa sentenza alla tua fattispecie?

Analizza questa decisione insieme alla legislazione federale e cantonale, ai commentari e alla giurisprudenza successiva in Legislator AI.

Apri in Legislator →

Testo completo

Za odločanje v tem sporu je pristojno Delovno in socialno sodišče v Ljubljani.

[JEDRO]

Iz kompetenčnega dejanskega stanja izhaja, da je tožena stranka, pri kateri je bil zaposlen tudi tožnik, objavila interni natečaj za napotitev javnih uslužbencev policije na izobraževanje in delavce pozvala k podaji prijav. Na interni natečaj se je prijavil tudi tožnik, ki ni bil izbran. Iz tega razloga vtožuje od tožene stranke odškodnino za nepremoženjsko škodo. Gre za spor za plačilo odškodnine med tožnikom kot javnim uslužbencem (torej delavcem) in toženo stranko kot delodajalcem zaradi neizbire na internem natečaju za izobraževanje. Ta spor je spor o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem, zato je za odločanje o njem glede na točko b) prvega odstavka 5. člena ZDS-1 pristojno delovno sodišče.

Glede na 17/2. člen ZPP za določitev stvarne pristojnosti ni pomembno, da se tožnik pri uveljavljanju svojega tožbenega zahtevka sklicuje na 26. člen Ustave RS oziroma na 148. člen OZ, saj te navedbe ne spadajo v okvir opredelitve kompetenčnega stanja. Sodišče na pravno podlago, ki jo navajajo stranke, ni vezano, zato tudi navedba pravne podlage v tožbi nima vpliva na stvarno pristojnost sodišča.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Okrožno sodišče v Ljubljani se je v tem sporu s sklepom III P 1038/2019 z dne 27. 6. 2019 po uradni dolžnosti izreklo za stvarno nepristojno in po pravnomočnosti sklepa zadevo odstopilo v reševanje Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani.

2. Delovno in socialno sodišče v Ljubljani je po prejemu odgovora na tožbo, ki ga je podala tožena stranka, sprožilo spor o pristojnosti, saj pristojnosti za odločanje v tej zadevi ni sprejelo. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo med drugim navedla, da ni podana stvarna pristojnost delovnega sodišča za ta spor, v katerem tožnik zahteva plačilo odškodnine za škodo, ki mu jo je tožena stranka povzročila kot država in ne kot delodajalec. Po pozivu sodišča je tožnik v vlogi pojasnil, da utemeljuje tožbeni zahtevek z odškodninsko odgovornostjo države po 26. členu Ustave Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 33/1991/I in nadalj., Ustava RS) v povezavi s 148. členom Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj., OZ), ki ureja odgovornost pravne osebe za škodo, ki jo povzroči njen organ. Glede na navedeno Delovno in socialno sodišče v Ljubljani ugotavlja, da v tem sporu ni pristojno za odločanje, saj ne gre za individualni delovni spor iz 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj., ZDSS-1). Zato meni, da je za odločanje v tem sporu pristojno Okrajno sodišče v Ljubljani kot sodišče splošne pristojnosti.

3. Za odločanje v tem sporu je stvarno pristojno Delovno in socialno sodišče v Ljubljani.

4. Na podlagi drugega odstavka 17. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj., ZPP) se pristojnost presodi na podlagi navedb v tožbi in na podlagi dejstev, ki so sodišču znana. Tožnik v tožbi navaja, da vtožuje odškodnino za nepremoženjsko škodo zaradi dela organa Ministrstva za notranje zadeve, ker ga kljub izpolnjevanju pogojev na Internem natečaju za napotitev javnih uslužbencev policije na nadaljnje izobraževanje v izobraževalnih institucijah v letu 2017/2018 (v nadaljevanju Interni natečaj) ni izbral in ni napotil na izobraževanje na evropski magistrski študij X.

5. Iz kompetenčnega dejanskega stanja izhaja, da je RS, Ministrstvo za notranje zadeve, kjer je bil zaposlen tudi tožnik, objavilo Interni natečaj in delavce pozvalo k podaji prijav. Na tem natečaju ni bil izbran nihče, tožnik pa ni bil izbran zaradi neizpolnjevanja vseh razpisnih pogojev, čeprav zatrjuje, da je vse zahtevane pogoje izpolnjeval (o izpolnjevanju le-teh je prijavi priložil tudi potrdila). Dodaten razlog za to, da tožnik ni bil izbran na Internem natečaju, je bil v tem, da k tožnikovemu izobraževanju ni dal soglasja niti tožnikov neposredno nadrejeni niti vodja policijske uprave.

6. Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj., ZDR-1) v 170. členu, na katerega se sklicuje tudi tožnik v tožbi, opredeljuje po eni strani pravico in dolžnost delavca do stalnega izobraževanja, izpopolnjevanja in usposabljanja v skladu s potrebami delovnega procesa, po drugi strani pa dolžnost delodajalca, da zagotovi izobraževanje, izpopolnjevanje in usposabljanje delavcev, če tako zahtevajo potrebe delovnega procesa ali če se je s tem možno izogniti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti ali poslovnega razloga. Za ta spor in za tožnika kot javnega uslužbenca, zaposlenega pri toženi stranki, pa sta pomembna tudi 101. člen in 140. člen Zakona o javnih uslužbencih (Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj., ZJU). V prvi citirani določbi je zakonodajalec opredelil pravico do kandidiranja in pogojev za napotitev na izobraževanje javnega uslužbenca v interesu delodajalca, v drugi pa odškodninsko odgovornost delodajalca za povzročeno škodo javnemu uslužbencu pri delu ali v zvezi z delom pri organu, oziroma za škodo, ki jo delodajalec povzroči javnemu uslužbencu s kršenjem pravic iz delovnega razmerja.

7. Ob upoštevanju kompetenčnega dejanskega stanja gre za spor za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo med tožnikom kot javnim uslužbencem (torej delavcem) in toženo stranko kot delodajalcem zaradi neizbire na Internem natečaju. Ta spor je spor o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem, kar pomeni, da je glede na točko b) prvega odstavka 5. člena ZDSS-1 za odločanje o njem pristojno delovno sodišče.

8. Glede na že omenjeni drugi odstavek 17. člena ZPP za določitev stvarne pristojnosti ni pomembno, da se tožnik pri uveljavljanju svojega tožbenega zahtevka sklicuje na 26. člen Ustave RS oziroma na 148. člen OZ, saj te navedbe ne spadajo v okvir opredelitve kompetenčnega dejanskega stanja. Sodišče na pravno podlago, ki jo navajajo stranke, ni vezano 1 , zato tudi navedba pravne podlage v tožbi nima vpliva na stvarno pristojnost sodišča.

9. Upoštevajoč navedeno je Vrhovno sodišče sklenilo, da je za odločanje v tem sporu stvarno pristojno Delovno in socialno sodišče v Ljubljani (25. člen ZPP).

10. Vrhovno sodišče je to odločitev sprejelo v senatu, ki je naveden v uvodu sklepa. Odločitev je sprejelo soglasno.

1 A. Galič in ostali: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, II. knjiga, GV Založba, komentar k 180. členu, str. 134 in naslednje.