Legislator Giurisprudenza & Legislazione
UPRS Sklep I U 793/2019-8 ECLI:SI:UPRS:2019:I.U.793.2019.8 Generato dall'IA

Administrative court dismisses asylum appeal when applicant leaves asylum center, losing legal interest.

Numero d'incarto UPRS Sklep I U 793/2019-8
Autorità giudiziaria
Giurisdizione Slovenia (SI)
Data della decisione
Esito del giudizio Respinto (Dismissed)

Sintesi Legislator

Generato dall'IA

The administrative court dismissed the applicant's appeal against a rejection of his asylum request. The applicant had left the asylum center voluntarily and failed to return within three days as required by law. The court ruled that this conduct demonstrated a lack of legal interest in continuing the proceedings, thereby terminating the case without examining the merits of his claims.

Regesto Legislator

Generato dall'IA

Zakon o upravnem postopku (ZUP); Zakon o mednarodni zaščiti (ZMZ-1): An asylum seeker who voluntarily leaves the designated center and fails to return within the statutory period loses their legal interest in the proceedings, allowing the court to dismiss the appeal without assessing the substantive merits of the claim.

Parole chiave

Generato dall'IA
legal interest in proceedings asylum seeker abandonment voluntary departure from center dismissal without merits procedural termination asylum rejection administrative appeal paese d'origine sicuro

Disposizioni normative citate

Generato dall'IA
6th paragraph of the first paragraph of Article 36 of the Administrative Procedure Act (ZUP-1)
Article 50 of the Act on International Protection (ZMZ-1)
Article 52 of the Act on International Protection (ZMZ-1)

Giurisprudenza citata

Generato dall'IA
Supreme Court of the Republic of Slovenia, Decision I Up 315/2016 dated January 25, 2017
Generato dall'IA

Ti chiedi come si applica questa sentenza alla tua fattispecie?

Analizza questa decisione insieme alla legislazione federale e cantonale, ai commentari e alla giurisprudenza successiva in Legislator AI.

Apri in Legislator →

Testo completo

Tožba se zavrže.

[JEDRO]

Toženka je sodišče 9. 5. 2019 obvestila, da je tožnik 5. 5. 2019 zapustil azilni dom. Ker se torej ne nahaja v azilnem domu, v katerem bi moral počakati na pravnomočno odločitev o njegovi prošnji za mednarodno zaščito in se vanj tudi ni vrnil po poteku treh dni, je sodišče ocenilo, da ne izkazuje več pravnega interesa za vodenje postopka. Ob ugotovitvi, da pravni interes ne obstaja več, sodišče ne presoja utemeljenosti tožbe, zato se do navedb strank v postopku ni posebej opredeljevalo.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno, po 1. in 2. alineji 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1).

2. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je tožnik za mednarodno zaščito zaprosil zaradi ekonomskih težav v Maroku. V nadaljevanju toženka povzema, kaj je tožnik povedal ob podaji prošnje za mednarodno zaščito in v osebnem razgovoru in zaključi, da so razlogi, ki jih je tožnik navedel nepomembni za presojo upravičenosti do mednarodne zaščite. Jasno je namreč razvidno, da so tožnikovi razlogi ekonomske narave in ne gre za preganjanje iz katerega od razlogov določenih v Ženevski konvenciji. Toženka nadalje ugotavlja, da iz izjav tožnika ne izhaja, da bi bil v izvorni državi podvržen mučenju ali nečloveškemu ravnanju, niti v preteklosti ni bil preganjan. Poleg tega je Maroko država, katero je Vlada Republike Slovenije določila kot varno izvorno državo z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav, tožnik pa ni izkazal tehtnih razlogov, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, da Maroko ob upoštevanju njegovih osebnih okoliščin zanj ni varen. Zato je njegovo prošnjo zavrnila kot očitno neutemeljeno.

3. Tožnik je zoper izdano odločbo vložil tožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka ter zmotno ugotovitev dejanskega stanja, v posledici česar je toženka nepravilno uporabila tudi materialno pravo. Toženki očita kršitev pravice do izjave, saj tožnik ni bil pravilno in celovito poučen z informacijami o postopku mednarodne zaščite in ni prejel brošure o pravicah v zvezi s navedenim postopkom. Ker torej tožnik z informacijami ni bil ustrezno seznanjen, je ostala njegova izpoved skopa, dejansko stanje pa nepopolno ugotovljeno. Toženki očita, da tožnikova pooblaščenka tožniku ob podaji prošnje za mednarodno zaščito ni smela postavljati vprašanj. Toženka tudi ni presojala njegovih navedb v delu, v katerem je tožnik navajal, da v izvorni državi ni imel osnovnih pravic v zdravstvu, zaposlitvi, šolanju, da ne more svobodno izražati svojega mnenja, da ga v izvorni državi nadleguje policija ter potrebuje zdravstveno oskrbo. Toženka se v svoji odločbi sklicuje zgolj na tožnikove navedbe v zvezi z ekonomskimi razlogi, zato je izpodbijana odločna nezakonita. Sodišču predlaga, da tožnika zasliši in tožbi ugodi, odločbo odpravi ter zadevo vrne toženki v ponovni postopek.

4. V odgovoru na tožbo toženka prereka tožbene navedbe in se sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe.

5. Toženka je 9. 5. 2019 sodišče obvestila, da je tožnik 5. 5. 2019 samovoljno zapustil azilni dom in se vanj ni vrnil niti toženka ne ve, kje se sedaj nahaja. Sodišču zato predlaga, da tožbo zavrže.

6. Sodišče je o navedenem obvestilo pooblaščenca tožnika z možnostjo podaje odgovora, ki pa na poziv sodišča ni odgovoril.

7. Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

8. Vsak, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic in pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati svoj pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo, kar pomeni, da mora kot verjetno izkazati, da bi ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj konkretno in neposredno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči, oziroma, da bi s tožbo v upravnem sporu izboljšal svoj pravni položaj. Toženka je sodišče 9. 5. 2019 obvestila, da je tožnik 5. 5. 2019 zapustil azilni dom. Ker se torej ne nahaja v azilnem domu, v katerem bi moral počakati na pravnomočno odločitev o njegovi prošnji za mednarodno zaščito in se vanj tudi ni vrnil po poteku treh dni (druga alineja drugega odstavka 50. člena ZMZ-1), je sodišče ocenilo, da ne izkazuje več pravnega interesa za vodenje postopka. Ob ugotovitvi, da pravni interes ne obstaja več, sodišče ne presoja utemeljenosti tožbe, zato se do navedb strank v postopku ni posebej opredeljevalo.

9. Sodišče se ob tem sklicuje na stališče oziroma ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča RS (npr. sklep št. I Up 315/2016 z dne 25. 1. 2017), po kateri to sodišče šteje, da z zapustitvijo azilnega doma tožnik s konkludentnim ravnanjem pokaže, da nima interesa za pravnomočno dokončanje postopka v Republiki Sloveniji in s tem tudi, da upravni akt, ki ga izpodbija s tožbo, očitno ne posega več v njegove pravice, ki jih je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito (8. točka obrazložitve sklepa). Vrhovno sodišče RS je v navedenem sklepu tudi navedlo, da taka odločitev ni v nasprotju z Direktivo 2013/32/EU o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite. Ta v enajstem odstavku 41. člena določa, da lahko države članice v nacionalni zakonodaji določijo tudi pogoje, na podlagi katerih se lahko domneva, da je prosilec implicitno umaknil pravno sredstvo iz prvega odstavka tega člena ali od njega odstopil, skupaj s postopkovnimi pravili, ki jih je pri tem treba upoštevati (11. točka obrazložitve sklepa Vrhovnega sodišča RS). Iz podatkov v spisu tudi izhaja, da je imel tožnik ob podaji prošnje pooblaščenca, kar dodatno utemeljuje domnevo, da je bil tožnik obveščen o posledicah v primeru samovoljne zapustitve azilnega doma.

10. Glede na zgoraj navedena stališča je sodišče na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo zavrglo, ker upravni akt, ki se izpodbija, očitno ne posega več v pravico ali neposredno na zakon oprto korist tožnika.