Legislator Giurisprudenza & Legislazione
VSL Sodba II Cp 1302/2019 ECLI:SI:VSLJ:2019:II.CP.1302.2019 Generato dall'IA

Appeal dismissed in small claims case; receipt is proof, not obligation source; factual findings stand.

Numero d'incarto VSL Sodba II Cp 1302/2019
Autorità giudiziaria
Giurisdizione Slovenia (SI)
Data della decisione
Esito del giudizio Respinto (Dismissed)

Sintesi Legislator

Generato dall'IA

The court dismissed the appeal against a first-instance judgment ordering the defendant to pay €2,000 for a tractor purchase. The defendant argued that the obligation to pay depended on the issuance of an invoice, claiming the plaintiff's receipt was insufficient. The court rejected this, ruling that in small claims proceedings, factual findings cannot be challenged and that an invoice is merely confirmatory evidence, not the source of the debt. Consequently, the appeal was rejected, and the defendant was ordered to pay the plaintiff's appeal costs.

Regesto Legislator

Generato dall'IA

Zakon o pravdnem postopku 1; 15. člen OZ: In small claims proceedings, factual findings are final and cannot be appealed; an invoice serves only as confirmatory evidence, not as the constitutive element of a contractual obligation.

Parole chiave

Generato dall'IA
small claims procedure factual findings appeal invoice evidentiary value contractual obligation formation procurist liability costs of appeal ZPP small claims responsabilità personale

Disposizioni normative citate

Generato dall'IA
15. člen OZ
Obveznost nastane s sklenitvijo posla, ki je sklenjen, ko se stranki dogovorita o njegovih bistvenih sestavinah (15. člen OZ).
prvi odstavek 458. člena Zakona o pravdnem postopku
Obravnavani postopek je spor majhne vrednosti, v katerih zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni dovoljen pritožbeni razlog (prvi odstavek 458. člena Zakona o pravdnem postopku 1 ).
339. člen ZPP
350. člen ZPP
353. člen ZPP
člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).
375. člen ZPP
239. člen OZ

Giurisprudenza citata

Generato dall'IA
VSL sodba I Cpg 354/2001
Appeal dismissed; timely defect notification is prerequisite for warranty claims under Slovenian law.
VSL sklep II Cpg 38/2000
VSL sodba I Cpg 354/2001, VSL sklep II Cpg 38/2000 in številne druge odločbe.
Generato dall'IA

Ti chiedi come si applica questa sentenza alla tua fattispecie?

Analizza questa decisione insieme alla legislazione federale e cantonale, ai commentari e alla giurisprudenza successiva in Legislator AI.

Apri in Legislator →

Testo completo

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 279,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka paricijskega roka dalje do plačila.

[JEDRO]

Civilnopravno gledano je račun zgolj potrditev dogovorjenega, torej enostranska listina, ki ima določeno dokazno vrednost, nikakor pa ni nastanek obveznosti vezan na izdajo računa. Obveznost nastane s sklenitvijo posla, ki je sklenjen, ko se stranki dogovorita o njegovih bistvenih sestavinah (15. člen OZ).

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da mora toženec tožniku plačati 2.000 EUR s pripadki in mu povrniti stroške postopka. Tako je odločilo na podlagi izvedenega dokaznega postopka v sporu majhne vrednosti, ki je prvostopenjsko sodišče pripeljal do ugotovitve, da se je toženec tožniku zavezal plačati prisojeni znesek v zvezi z nakupom traktorja, ki ga je sicer kupila pravna oseba R., d. o. o., katere prokurist je toženec.

2. Zoper sodbo se pritožuje toženec, formalno iz vseh pritožbenih razlogov, v bistvu pa skoraj celotna pritožba izpodbija le ugotovljeno dejansko stanje. Obravnavani postopek je spor majhne vrednosti, v katerih zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni dovoljen pritožbeni razlog (prvi odstavek 458. člena Zakona o pravdnem postopku 1 ). To pravilo je pritožniku poznano, saj sam to zapiše v pritožbi (na začetku pete strani), le upošteva ne. Sodišče bo zato pritožbene navedbe povzelo v nadaljevanju, ko se bo opredelilo do tistih, ki terjajo odgovor.

3. Tožnik je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev ter priglasil stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Kot že povedano, v sporih majhne vrednosti, kar je tudi obravnavani postopek, ni mogoče uveljavljati pritožbenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato so neupoštevne vse pritožbene navedbe, s katerimi pritožnik po vsebini napada dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje oziroma njegovo dokazno oceno; to pa so vsi obsežni razlogi o tem, da naj bi toženec ne bil kupec in plačnik traktorja; da je neživljenjsko in neverjetno, da bi se prokurist zavezal k plačilu kot fizična oseba; da je kupec in plačnik dejansko pravna oseba; da je nesmiselno oziroma nelogično to in ono v zvezi z računi; da sodišče ni upoštevalo, kaj naj bi bilo navedeno na posameznem računu; da so lažne in neresnične določene navedbe tožnika; kakšnih prič tožnik ni predlagal in zakaj; da so izmišljene tožnikove navedbe o dogovorjeni ceni; da tožnik ni izdal drugega računa; da je nelogično in neživljenjsko, da bi prodajalec račun naknadno popravil; da je sodišče v vseh izpovedbah sledilo zgolj tožniku in ni upoštevalo določenih toženčevih izjav; da ni upoštevalo izjav priče A. Ž. itd. Kot že rečeno, zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v pritožbenem postopku zoper sodbo v sporu majhne vrednosti ni mogoče uveljavljati. Tudi ne pod krinko procesnih kršitev ali zmotne uporabe materialnega prava.

6. Prav tako v sporu majhne vrednosti ni mogoče uveljavljati t. i. relativnih kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, temveč samo kršitve iz drugega odstavka navedenega člena (458. člen ZPP). Zato so neupoštevne pritožbene navedbe, da naj bi sodišče storilo bistveno kršitev določb postopka, ker je zaslišalo prepozno predlagano pričo A. K.

7. Pritožbena navedba (zadnji odstavek na četrti strani), da naj bi sodišče storilo bistveno kršitev iz 15. točke drugega odstavka 399. člena ZPP, ker naj bi bilo glede odločilnih dejstev nasprotje med tem, kar je zapisano v zapisniku o zaslišanju tožnika, »ki je izpovedal glede izjave toženca, ki je rekel, da bo plačal, ko bo prodal motor, sodišče pa je brez podlage v spisu navedlo, da je tožnik to izpovedal na sugestibilno vprašanje, kar ne drži. V razlogih sodbe se predmetne glede izjave tožnika navaja, kar je v nasprotju s podatki spisa oziroma zapisnika o zaslišanju tožnika.« Te navedbe so deloma nerazumljive oziroma logično in skladenjsko nesmiselne, pritožnik pa tudi ne pojasni, katere »predmetne izjave tožnika« naj bi bile v nasprotju s katerimi »podatki spisa oziroma zapisnika.« Pritožbeno sodišče še ugotavlja, da sodišče prve stopnje sploh nikjer ni zapisalo, da bi tožnik karkoli izpovedal na sugestibilno vprašanje, temveč je v sodbi govora le o sugestivnem vprašanju toženca priči J.

8. Prav tako ne držijo pritožbene navedbe, s katerimi se smiselno uveljavlja dovoljeni pritožbeni razlog iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, da se sodišče v sodbi ni opredelilo do navedb toženca, da je kupec traktorja podjetje R., d. o. o., in da toženec »glede na trditveno podlago tožeče stranke ni pasivno legitimiran.« Najprej pritožbeno sodišče ugotavlja, da je glede na trditveno podlago tožbe toženec še kako pasivno legitimiran, saj tožba jasno zatrjuje, da se je toženec osebno zavezal doplačati za traktor 2.000,00 EUR, ker da podjetje, ki je traktor kupovalo, ni imelo dovolj denarja na računu. Tožnik je s tem smiselno zatrjeval, da je toženec pristopil k dolgu kupca – družbe R., d. o. o., (432. člen Obligacijskega zakonika 2 ) in te navedbe so v celoti sklepčne. Sodišče se je s toženčevimi ugovori pomanjkanja pasivne legitimacije obsežno ukvarjalo, opredelilo se je tudi do vseh toženčevih ugovorov (primerjaj obrazložitev izpodbijane sodbe, točke 6 – 7). Torej pritožbeni razlog iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podan; kolikor pa pritožnik s temi navedbami pravzaprav izraža nestrinjanje z dokazno oceno sodišča prve stopnje, velja vse že povedano o (ne)dovoljenih pritožbenih razlogih v sporih majhne vrednosti.

9. Obširne navedbe o tem, v kakšni višini je bil izstavljen račun; da bi moral tožnik izstaviti račun tudi za terjanih 2.000 EUR; da »brez izdaje računa ni podlage za kakršnokoli plačilo kateremukoli podjetju,« in da »je vsako plačevanje v pravnem prometu mimo izdanega računa nedopustno in tudi kaznivo,« so prav tako neutemeljene. Izpolnjevanje pogodbenih obveznosti ureja Obligacijski zakonik (239. čl.), ki nikjer ne postavlja pogojev, kot si jih zamišlja toženec (da bi bilo plačevanje pravnim osebam možno zgolj na podlagi računa). Četudi v obligacijskih razmerjih pride do kakih kršitev davčnih ali knjigovodskih predpisov, to ne more vplivati na obstoj, nastanek ali prenehanje civilnopravnih obveznosti. Civilnopravno gledano je račun zgolj potrditev dogovorjenega, 3 torej enostranska listina, ki ima določeno dokazno vrednost, nikakor pa ni nastanek obveznosti vezan na izdajo računa. Obveznost nastane s sklenitvijo posla, ki je sklenjen, ko se stranki dogovorita o njegovih bistvenih sestavinah (15. člen OZ). Poleg tega pritožba zgolj ugiba in insinuira, kaj bo tožnik storil ali opustil, ko bo plačilo prejel (ali bo izstavil račun ali ne in ali bo plačilo ustrezno knjižil ter davčnopravno obdelal).

10. Evidentno tudi ne gre za razpolaganje v nasprotju s prisilnimi predpisi. Tretji člen ZPP se nanaša le na procesna razpolaganja strank z zahtevki (npr. pripoznava zahtevka, umik tožbe, sklenitev poravnave). Tožnik s svojim zahtevkom ni razpolagal v nasprotju s prisilnimi predpisi ali moralnimi pravili (pravzaprav sploh ni razpolagal z zahtevkom), saj je zgolj postavil tožbeni zahtevek in pri njem vztrajal.

11. Kolikor pritožnik smiselno zatrjuje pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih oziroma kršitev pravice do izjave (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), ko navaja (konec prvega odstavka na peti strani pritožbe), da se sodišče ni opredelilo »do okoliščin na strani tožnika, ki govorijo v prid drugačni odločitvi,« pa gre poleg tega, da se z njo uveljavlja v bistvu le nedovoljeni pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, tudi za povsem pavšalno in zato nepreverljivo navedbo.

12. Ker je tako pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

13. Ker je pritožnik s pritožbo propadel, tožnik pa je v odgovoru na tožbo vsebinsko in konkretizirano odgovoril na pritožbene navedbe, je upravičen do povrnitve stroškov pritožbenega postopka, ki obsegajo nagrado za odgovor na pritožbo (375 odvetniških točk ali 225,00 EUR), materialne stroške (7,5 točk ali 4,50 EUR) in 22 % DDV na odvetniško storitev (50,49 EUR).

1 Uradni list RS, št. 73/2007 – UPB-3, in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP.

2 Uradni list RS, št. 83/2001 in nadaljnji, v nadaljevanju OZ.

3 Glej npr. VSL sodba I Cpg 354/2001, VSL sklep II Cpg 38/2000 in številne druge odločbe.