Legislator Giurisprudenza & Legislazione
VSM Sklep V Kp 41595/2017 ECLI:SI:VSMB:2019:V.KP.41595.2017.1 Generato dall'IA

Appeal allowed; first-instance court violated ZKP by ignoring Constitutional Court ruling on two-year limitation period.

Numero d'incarto VSM Sklep V Kp 41595/2017
Autorità giudiziaria
Giurisdizione Slovenia (SI)
Data della decisione
Esito del giudizio Accolto (Allowed)

Sintesi Legislator

Generato dall'IA

The appellate court allowed the prosecutor's appeal and revoked the first-instance court's decision to exclude evidence. The first court incorrectly applied a two-year limitation period for filing a prosecution request, ignoring a binding Constitutional Court ruling that suspended such execution until a final constitutional decision. The court found the first-instance judge failed to follow the appellate court's prior guidance and did not address critical facts regarding the suspension of the limitation period.

Regesto Legislator

Generato dall'IA

ZKP 154. člen; ZKP 375. člen: The first-instance court must adhere to binding Constitutional Court interpretations regarding the suspension of statutory limitation periods; failure to do so constitutes a fundamental procedural violation requiring the case to be remanded for retrial.

Parole chiave

Generato dall'IA
two-year limitation period Constitutional Court ruling fundamental procedural violation suspension of execution remand for retrial ZKP 154. člen ZKP 375. člen assunzione di prove a titolo cautelare

Disposizioni normative citate

Generato dall'IA

Giurisprudenza citata

Generato dall'IA
I Ips 55834/2018
U-I-462/18
U-I-462/18, nakar je bilo (na vsekakor dovolj razumljiv način za povprečnega bralca) opozorjeno tudi že v citiranem sklepu pritožbenega sodišča z dne 30.
Generato dall'IA

Ti chiedi come si applica questa sentenza alla tua fattispecie?

Analizza questa decisione insieme alla legislazione federale e cantonale, ai commentari e alla giurisprudenza successiva in Legislator AI.

Apri in Legislator →

Testo completo

Pritožbi okrajnega državnega tožilca se ugodi in sklep sodišča prve stopnje razveljavi.

[JEDRO]

Prvostopno sodišče torej v ponovljenem postopku ni odpravilo kršitev, na katere je opozorilo pritožbeno sodišče v svojem že citiranem sklepu z dne 30. 4. 2019. Soglašati je zato potrebno s pritožnikom, ki v svoji pritožbi prvostopnemu sodišču očita, da je (ponovno) zagrešilo bistveno kršitev določb ZKP, saj ne le, da ni sledilo navodilom pritožbenega sodišča, temveč se do nekaterih odločilnih dejstev sploh ni opredelilo.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje, ne da bi pri tem upoštevalo napotke pritožbenega sodišča, navedene v sklepu z dne 30. 4. 2019, ponovno odločilo, da se iz sodnega spisa izločijo listine, pisanja, deli listin, prepisi telefonskih pogovorov in zgoščenka, kar vse se po pravnomočnosti sklepa zapre v poseben ovitek in hrani na Preiskovalnem oddelku Okrožnega sodišča v Mariboru, ločeno od drugih spisov, v elektronskem spisu pa se jih vodi v ločeni mapi.

2. Zoper tak sklep se je zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožil okrajni državni tožilec iz Specializiranega državnega tožilstva Republike Slovenije s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da predlog zagovornikov za izločitev dokazov zavrne oziroma, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

3. Na pritožbo je odgovoril zagovornik obdolženega A.K. s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbo tožilstva zavrne kot neutemeljeno in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

4. Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal, da je pritožba okrajnega državnega tožilca (znova) utemeljena.

5. Prvostopno sodišče je v izpodbijanem sklepu svoje zaključke obrazložilo z navedbami, da je bila zahteva za preiskavo s strani Specializiranega državnega tožilstva Republike Slovenije z dne 18. 9. 2017 vložena prepozno. Da bi se izsledki prikritih preiskovalnih ukrepov lahko uporabili za dokazovanje v obravnavani zadevi, bi namreč moralo po oceni prvostopnega sodišča, tožilstvo zahtevo za uvedbo kazenskega pregona podati prej, in sicer najkasneje v dveh letih od izvedbe zadnjega ukrepa, z dne 17. 2. 2014 (točka 20 izpodbijanega sklepa). Zahteva za preiskavo bi morala torej biti podana v roku dveh let, namen dvoletnega roka iz drugega odstavka 154. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) pa je "prvenstveno varovanje osumljenčeve pravice do zasebnosti, pa tudi drugih oseb, na katere se podatki, sporočila, posnetki ali dokazila nanašajo", zaradi česar je treba ta dvoletni rok razlagati kot prekluzivni rok, za katerega je zakonodajalec štel, da je dovolj dolg, da državno tožilstvo zoper osumljenca zbere dokaze. Prvostopno sodišče je nato v svojo obrazložitev povzelo še vsebino pravnih stališč Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, zapisanih v sodbi I Ips 55834/2011 z dne 31. 5. 2018, v nadaljevanju pa je iz izpodbijanega sklepa razbrati, da glede na navedeno, in ker je bilo napotilo višjega sodišča nejasno in nerazumljivo, tako "da bi lahko prvostopno sodišče brez vsakega dvoma vedelo, kako postopati"... sodišče prve stopnje ni sledilo napotilu višjega sodišča in je v zadevi ponovno odločilo povsem enako kot prejšnjikrat, torej enaka kot v sklepu z dne 18. 2. 2019, ki je bil zaradi bistvenih kršitev določb ZKP razveljavljen.

6. Prvostopno sodišče torej v ponovljenem postopku ni odpravilo kršitev, na katere je opozorilo pritožbeno sodišče v svojem že citiranem sklepu z dne 30. 4. 2019. Soglašati je zato potrebno s pritožnikom, ki v svoji pritožbi prvostopnemu sodišču očita, da je (ponovno) zagrešilo bistveno kršitev določb ZKP, saj ne le, da ni sledilo navodilom pritožbenega sodišča, temveč se do nekaterih odločilnih dejstev sploh ni opredelilo. Tako je (ponovno) v celoti prezrlo odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2018, štev.

U-I-462/18, nakar je bilo (na vsekakor dovolj razumljiv način za povprečnega bralca) opozorjeno tudi že v citiranem sklepu pritožbenega sodišča z dne 30. 4. 2019. Celo nasprotno, ne le, da ni pojasnilo, zakaj ni ravnalo v skladu z že navedenim stališčem Ustavnega sodišča Republike Slovenije, temveč je določbe četrtega odstavka 153. člena in drugega odstavka 154. člena ZKP, glede dvoletnega roka razlagalo celo v nasprotju z že navedeno odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, kot to v svoji pritožbi utemeljeno izpostavlja tudi pritožnik.

Ustavno sodišče Republike Slovenije je namreč pod točko 1 izreka citirane odločbe navedlo, da se "do končne odločitve Ustavnega sodišča Republike Slovenije se zadrži izvrševanje prve, druge in tretje povedi drugega odstavka 154. člena ZKP (Uradni list RS, št. 32/12 - uradno prečiščeno besedilo, 47/13, 87/14 in 66/17), razen v primeru, ko državni tožilec izjavi, da ne bo začel kazenskega pregona.“ Kot je nadalje zapisano v točki 15 obrazložitve že navedene odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije, se "do končne odločitve Ustavnega sodišča Republike Slovenije zapoveduje razlaga izpodbijanih zakonskih določb z vsebino, kot jim jo je dala avtentična razlaga, da ne bi nastale težko popravljive škodljive posledice, katerih preprečitvi je glede na njihovo težo moralo tokrat Ustavnega sodišča Republike Slovenije dati prednost." V točki 14 obrazložitve pa je Ustavnega sodišča Republike Slovenije zapisalo tudi, da bi v primeru, če bi sodišča sledila stališčem Vrhovnega sodišča Republike Slovenije glede avtentične razlage zakona in bi dvoletni rok razumelo kot prekluzivni, bi v primeru nadaljnjega izvrševanja morebiti protiustavnih izpodbijanih določb, kot v primeru zadržanja njihovega izvrševanja, lahko nastale najmanj težko popravljive škodljive posledice." Morebitne škodljive posledice je Ustavno sodišče Republike Slovenije torej omejilo z določitvijo ustreznega načina izvršitve zadržanja, in sicer tako, da je zadržalo izvrševanja prvih treh povedi 154.

člena ZKP. In prav določbe, katerih izvrševanje je Ustavno sodišče Republike Slovenije z že navedeno odločbo omejilo oziroma zadržalo, je v izpodbijanem sklepu prvostopno sodišče uporabilo kot podlago za svojo odločitev, pri čemer pa sodišče prve stopnje o navedenem ni zavzelo prav nobenega stališča in svojega ravnanja v tej smeri ni obrazložilo. Zato je potrebno pritrditi pritožbi, da izpodbijani sklep nima ustreznih razlogov o odločilnih dejstvih, kar predstavlja kršitev iz 11. točke prvega odstavka 375. člena ZKP, zaradi česar je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep ponovno razveljavilo.

7. Bistvene kršitve določb kazenskega postopka imajo namreč vselej za posledico razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje. Glede na ugotovljene kršitve pa se pritožbeno sodišče tudi ni moglo ukvarjati z ostalimi pritožbenimi navedbami, ki se nanašajo na dejansko stanje obravnavane zadeve.

8. Glede na navedeno je je pritožbeno sodišče odločilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa.