Legislator Giurisprudenza & Legislazione
VSL Sklep VII Kp 58229/2017 ECLI:SI:VSLJ:2018:VII.KP.58229.2017 Generato dall'IA

Prosecutor's appeal dismissed; indictment rejected for lacking concrete facts on damage to property under Art. 220 KZ-1.

Numero d'incarto VSL Sklep VII Kp 58229/2017
Autorità giudiziaria
Giurisdizione Slovenia (SI)
Data della decisione
Esito del giudizio Respinto (Dismissed)

Sintesi Legislator

Generato dall'IA

The Court of Appeal dismissed the prosecutor's appeal against the first-instance court's decision to reject the indictment. The prosecutor argued the lower court erred by failing to describe specific damages to the defendant's property, citing a Supreme Court precedent. The court ruled that the abstract charge of damaging property was insufficient without concrete details on how the doors were damaged or rendered unusable.

Regesto Legislator

Generato dall'IA

Art. 220 odst. 1 KZ-1; Art. 372 odst. 1 točka 1 ZKP: An indictment for damaging property must concretely describe the specific damage or loss of utility caused to the object, not merely assert the abstract act of damage.

Parole chiave

Generato dall'IA
damaging property concrete circumstances indictment requirements prosecutor appeal KZ-1 provision first instance court procedural error pregiudizio irreparabile

Disposizioni normative citate

Generato dall'IA

Giurisprudenza citata

Generato dall'IA
VSS RS I Ips 13007/2012
Generato dall'IA

Ti chiedi come si applica questa sentenza alla tua fattispecie?

Analizza questa decisione insieme alla legislazione federale e cantonale, ai commentari e alla giurisprudenza successiva in Legislator AI.

Apri in Legislator →

Testo completo

Pritožba državnega tožilca se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Obtožni predlog očita obdolžencu kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari, in sicer prvo izvršitveno ravnanje, to je poškodovanje tuje stvari. Sam izraz poškodovanja predstavlja abstraktni zakonski znak kaznivega dejanja, katerega je potrebno napolniti s konkretnimi okoliščinami. Samo poškodovanje stvari predstavlja povzročitev škode z delnim uničenjem ali okvaro stvari. Državni tožilec bi torej moral navesti zakaj so vrata bila delno uničena (npr. se niso dala več zapreti, bila so zvita …) ali njihovo okvaro (na njih je poškodovan lak, barva in podobno). Državni tožilec v obtožnem aktu ni opisal konkretnih okoliščin poškodovanja vrat, zato tudi po presoji sodišča druge stopnje le abstraktna navedba, da je obdolženec vrata poškodoval, ne zadošča.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Okrajno sodišče v Kranju je z v uvodu navedenim sklepom zavrglo obtožni predlog zoper obdolženega A. A. zaradi kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Odločilo je, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in potrebni izdatki obdolženca bremenijo proračun.

2. Zoper sklep je vložil pritožbo državni tožilec zaradi kršitve kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP ter predlagal razveljavitev sklepa in "vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločitev".

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu izpodbijanega sklepa v okviru pritožbenih navedb se sodišče druge stopnje povsem strinja z zaključki sodišča prve stopnje, da v opisanem dejanju niso konkretizirani znaki kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje je to kaznivo dejanje možno storiti s poškodovanjem, uničenjem ali tako, da se tuja stvar napravi nerabna. Obtožni predlog očita prvo izvršitveno ravnanje, to je poškodovanje tuje stvari. Sam izraz poškodovanja predstavlja abstraktni zakonski znak kaznivega dejanja, katerega je potrebno napolniti s konkretnimi okoliščinami. Samo poškodovanje stvari predstavlja povzročitev škode z delnim uničenjem ali okvaro stvari. Državni tožilec bi torej moral navesti zakaj so vrata bila delno uničena (npr. se niso dala več zapreti, bila so zvita …) ali njihovo okvaro (na njih je poškodovan lak, barva in podobno). Državni tožilec v obtožnem aktu ni opisal konkretnih okoliščin poškodovanja vrat, zato tudi po presoji sodišča druge stopnje le abstraktna navedba, da je obdolženec vrata poškodoval, ne zadošča.

5. Pritožnik se neutemeljeno sklicuje na odločbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 13007/2012 z dne 14. 9. 2017, iz katere izrecno izhaja, da mora v opisu kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari biti opisano izvršitveno ravnanje (uničenje, poškodovanje tuje stvari), to je opis poškodb na stvari, v čem se kaže njena nerabnost oziroma uničenje. Tako tudi iz te odločbe izhaja, da mora biti poškodba na stvari konkretno opisana.

6. Glede na navedeno so bili razlogi, s katerimi je pritožnik izpodbijal sklep sodišča prve stopnje, neutemeljeni, zato je sodišče druge stopnje njegovo pritožbo zavrnilo.