Appeal dismissed; court ruling that objection to payment order is the only remedy, not a new fee waiver request.
Sintesi Legislator
Generato dall'IAThe appellant's appeal against the first-instance court's rejection of a fee waiver request was dismissed. The appellant argued that the court failed to verify if they actually received property or income from the proceedings, claiming this would affect their ability to pay court fees. The court ruled that the correct legal remedy for disputing a payment order is an objection, not a fresh request for fee exemption, especially since the appellant was already fully exempt from fees for the proceedings.
Regesto Legislator
Generato dall'IAČlen 34.a ZST-1; Člen 2. točka 365. ZPP: The sole legal remedy against a payment order for court fees is an objection under Article 34.a of the Court Fees Act; a new request for fee exemption is inadmissible and must be rejected.
Parole chiave
Generato dall'IADisposizioni normative citate
Generato dall'IAGiurisprudenza citata
Generato dall'IATesto completo
Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.
[JEDRO]
Pravno sredstvo za izpodbijanje pravilnosti s plačilnim nalogom odmerjene sodne takse je ugovor zoper plačilni nalog in ne ponoven predlog za oprostitev plačila sodne takse.
[OBRAZLOŽITEV]
1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog tožnika za oprostitev plačila sodnih taks.
2. Zoper sklep vlaga pritožbo tožnik zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Opozarja, da je pogoj za plačilo sodne takse po četrtem odstavku 15. člena ZST-1, da je stranka v postopku dejansko pridobila premoženje, pri čemer ni pomembna odločitev o prisojeni odškodnini. Sodišče bi moralo najprej preveriti, ali je tožnik v resnici prejel od toženca dosojeni znesek oziroma kakršnokoli premoženjsko korist in v kakšni višini. Prav tako bi moralo ugotoviti premoženjsko stanje tožnika, kajti zgolj z delno prisojeno odškodnino se njegov materialni položaj in materialni položaj njegove družine ni spremenil v takšni meri, da bi to lahko vplivalo na plačilo v plačilnem nalogu odmerjenih taks v znesku 574,14 EUR. Tožnik prejema zgolj skromne dohodke, zato bi bilo s plačilom sodne takse ogroženo preživljanje njega in njegove družine. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sklep v izpodbijanem delu razveljavi.
3. Pritožba ni utemeljena.
4. Tožnik je bil s sklepom P 159/2014 z 10. 5. 2016 v celoti oproščen plačila sodnih taks. Ker je na podlagi pravnomočne sodbe v postopku delno uspel in pridobil denarno terjatev v višini 928,72 EUR, mu je sodišče s plačilnim nalogom z 20. 6. 2018 v skladu s četrtim odstavkom 15. člena ZST-1 naložilo del takse, ki bi jo moral plačati, če v postopku ne bi bil oproščen njenega plačila.
5. Pravno sredstvo zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse je ugovor (34.a člen ZST-1), ki ga nosilec obveznosti lahko vloži iz razlogov, da taksna obveznost ni nastala, da je taksa že plačana ali da je sodišče takso napačno odmerilo. Kot izhaja iz podatkov spisa, tožnik ugovora zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse ni podal, temveč je predlagal zgolj oprostitev njenega plačila. Ker je tožnik že oproščen plačila sodnih taks za postopek pred sodiščem, prvostopno sodišče o takšnem predlogu ne bi smelo ponovno odločati, 1 temveč bi ga moralo zavreči.
6. Ker tožnik s pritožbenimi trditvami, ki se nanašajo na pravilnost odmere sodne takse in bi bile upoštevne v postopku ugovora zoper plačilni nalog, v pritožbi zoper sklep o zavrnitvi predloga za oprostitev plačila sodne takse ne more uspeti, je pritožbeno sodišče njegovo pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep na podlagi 2. točke 365. člena ZPP.
1 Primerjaj odločbe VSK I Cp 568/2017, VSL II Cp 1511/2018, VSL II Cp 963/2017, VSL I Cp 2109/2013.