Legislator Giurisprudenza & Legislazione
VSL Sklep II Cp 2247/2017 ECLI:SI:VSLJ:2018:II.CP.2247.2017 Generato dall'IA

Appeal dismissed; joint ownership possession protected despite temporary relocation for child care.

Numero d'incarto VSL Sklep II Cp 2247/2017
Autorità giudiziaria
Giurisdizione Slovenia (SI)
Data della decisione
Esito del giudizio Respinto (Dismissed)

Sintesi Legislator

Generato dall'IA

The appellate court dismissed the appeal against a first-instance order requiring the wife to return possession of the marital home to her husband. Although the husband temporarily relocated upstairs for childcare, the court found he retained joint possession through keys, personal belongings, and free entry, rejecting the claim that he voluntarily abandoned the property. The court ruled that mere detentorship for child protection does not constitute possession abandonment, thereby upholding the lower court's decision to restore the prior possession state.

Regesto Legislator

Generato dall'IA

35. člen SPZ; 26. člen SPZ: Joint possession of a dwelling is not abandoned by temporary relocation for child care if the possessor retains keys, belongings, and free access, establishing protection against unilateral changes in possession.

Parole chiave

Generato dall'IA
posesbno varstvo skupna posest razreševanje razmerij detentor skupno premoženje ključi in posest posestno stanje status giuridico anteriore

Disposizioni normative citate

Generato dall'IA
Generato dall'IA

Ti chiedi come si applica questa sentenza alla tua fattispecie?

Analizza questa decisione insieme alla legislazione federale e cantonale, ai commentari e alla giurisprudenza successiva in Legislator AI.

Apri in Legislator →

Testo completo

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v višini 214,20 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

[JEDRO]

Pravdni stranki sta razvezana zakonca, ki sta si skupni dom ustvarila v spornem stanovanju. Tožnik se je po dogovoru s toženko v času razreševanja spornih razmerij preselil v stanovanje nadstropje nižje, vendar s tem posesti zgornjega stanovanja ni opustil. Stanovanje je bilo skupen dom pravdnih strank. Tožnik je razpolagal s ključi stanovanja, v njem so še vedno bile njegove stvari in je vanj prosto vstopal, zato takšno razmerje ne omogoča zaključkov o detenciji.

Tožnik sicer ni bil izključni posestnik stanovanja, temveč je na njem imel soposest, ki pa je bila samovoljno spremenjena z ravnanjem toženke, zato mu pripada posestno varstvo.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da je dolžna tožniku izročiti ključe doma na naslovu ..., z ID stavbe ..., in številko posameznega dela 900. Hkrati ji je prepovedalo nameščanje novih ključavnic, preprečevanje vstopa ali kakršnokoli drugačno poseganje v posest tožnika, z namenom, da se mu onemogoči izvrševanje prejšnjega posestnega stanja. Odločilo je tudi o stroških postopka.

2. Zoper sklep vlaga pritožbo toženka. Uvodoma poudarja, da tožnik ni zahteval konkretnega posestnega varstva, temveč zgolj vzpostavitev prejšnjega stanja z zahtevkom za izročitev ključev. Trdil je, da zahteva ključe doma, takšne posesti pa ni izkazal. Sodišče je ugotovilo, da se je tožnik preselil, da je dnevno hodil v zgornje stanovanje zaradi otrok, tudi v nasprotju z dogovorom s toženko, da je prihajalo do konfliktov, zato ob teh ugotovitvah zahtevek na vrnitev posesti doma kot bivališča ni utemeljen. Sodišče mu je dosodilo nekaj, česar ni zahteval. Zahtevek v I. in II. točki izreka ni sklepčen, ker ne opisuje konkretnega posestnega stanja in varstva. Izročitev ključev ni posestno varstvo. Sodišče bi moralo njegov zahtevek, s katerim ni zahteval vrnitve zadnjega mirnega posestnega stanja, temveč bistveno več, zavrniti. V tem delu je preuranjeno ugotovilo dejansko stanje, saj imajo po predhodnem dogovoru ključe tudi varuške in snažilke, posesti pa ne. Zmoten je zaključek, da tožnik s prostovoljno opustitvijo posesti na stavbi kot celoti ni opustil posesti tudi na spornem stanovanju. Sodišče brez argumentov ni sledilo toženki, da je tožnik izvrševal posest na predmetnem stanovanju izključno zaradi stikov z otroci, zaradi njihovega varstva in v dogovoru ter po predhodnem sporazumu s toženko. Dokazi z zaslišanjem toženke, njene matere in delavke CSD A. A. potrjujejo toženkino verzijo. Izvajanje posesti, čeprav s ključem, ni neposredna, niti posredna posest na nepremičnini, temveč le imetništvo v smislu 26. člena SPZ, ki nima posestnega varstva.

3. Na pritožbo je odgovoril tožnik in prerekal podane pritožbene navedbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Smiselno očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Sklep sodišča vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki so jasni in si med seboj ne nasprotujejo, prav tako ne nasprotujejo dajatvenemu delu sklepa. Opis predhodnega izvrševanja posesti tožnika na spornem stanovanju ne sodi v izrek motenjske pravde, je pa razviden iz obrazložitve. Tožnik, ki je pred menjavo ključavnice imel prost dostop do celotnega mansardnega stanovanja v hiši na ..., v ..., bo z izročitvijo ključev to zopet pridobil. Stanovanje je natančno določeno z navedbo identifikacijskega znaka stavbe in številko posameznega dela, zgolj dostavek, da gre za dom tožnika, na razumljivost izreka v ničemer ne vpliva 1 . Jasen je tudi dajatveni del izreka, ki toženki prepoveduje nameščanje novih ključavnic, preprečevanje vstopa ali drugo poseganje v posest tožeče stranke, z namenom, da se ji onemogoči njeno izvrševanje. Toženka mora tožniku torej zagotoviti prost dostop do stanovanja, kot ga je že imel.

6. Toženka v pritožbi prvič opozarja, da bi moral tožnik tožbeni zahtevek oblikovati tako, da bi konkretiziral ure in dneve, v katerih bi lahko nemoteno prihajal v nepremičnino. Takega ugovora prej ni podala, iz ugotovitev sodišča, ki jih pritožbeno sodišče sprejema, pa izhaja, da tožnik v dostopu do spornega stanovanja ni bil omejen. S tem, ko je sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku, je tožniku dosodilo prav tisto, kar je zahteval, in so nasprotne pritožbene trditve neutemeljene. Prav tako ni mogoče pritrditi stališču toženke, da izročitev ključev ne pomeni posestnega varstva. Z zamenjavo ključavnice na vhodnih vratih stanovanja je toženka tožnika dejansko izključila iz posesti, v stanovanje ni mogel več vstopiti. Izročitev ključev bo posest znova omogočila, torej bo tožnik pridobil posestno varstvo. K temu pritožbeno sodišče še dodaja, da novejša sodna praksa sledi stališču teorije, da ugotovitveni zahtevek, v katerem je bilo opisano motilno dejanje, ne sodi več v izrek sklepa, s katerim je odločeno o motenju posesti, temveč gre za okoliščine, ki jih sodišče opiše v sami obrazložitvi. Zahtevek, kot ga je postavil tožnik, ki ugotovitvenega dela ne vsebuje, prav tako ne opisa mirne posesti, iz navedenega razloga ni nesklepčen.

7. Pravdni stranki sta razvezana zakonca, ki sta si skupni dom ustvarila v spornem stanovanju. Tožnik se je po dogovoru s toženko v času razreševanja spornih razmerij preselil v stanovanje nadstropje nižje, vendar s tem posesti zgornjega stanovanja ni opustil. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki temeljijo tudi na izpovedi same toženke in njene matere B. B., je tožnik do menjave ključavnice v sporno stanovanje prosto dostopal ter v njem imel še veliko svojih stvari in dokumentov. V stanovanju je prespal zgolj, kadar je skrbel za otroka, pri čemer je tam tudi po več dni bival, ker je bila toženka pogosto dalj časa odsotna. Pri ugotavljanju volje, ali je tožnik prostovoljno opustil posest na stanovanju, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo dejstvo, da med pravdnima strankama pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani teče postopek zaradi ugotovitve in razdelitve skupnega premoženja, v katerem tožnik uveljavlja solastninsko pravico na omenjenem stanovanju. Tožnik sicer ni bil izključni posestnik stanovanja, temveč je na njem imel soposest, ki pa je bila samovoljno spremenjena z ravnanjem toženke, zato mu posestno varstvo pripada v skladu s 35. členom SPZ.

8. Neutemeljena je pritožbena graja dokazne ocene sodišča, ki ni v celoti sledilo toženki, da je tožnik posest stanovanja opustil in je vanj vstopal izključno zaradi varstva otrok. Sodišče je svoje stališče prepričljivo obrazložilo v 15. in 16. točki sklepa in argumentirano pojasnilo, zakaj ne sledi v celoti pričama B. B. in A. A. Prva je toženkina mati, ki je izpovedala celo delno v nasprotju z izpovedjo same toženke in ne zgolj tožnika, druga kot socialna delavka pa je ob zaslišanju na izrecno vprašanje glede tožnikove uporabe zgornjega stanovanja navedla, da se o tem s strankama niso pogovarjali. Verzija, pri kateri v pritožbi vztraja toženka, v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bila potrjena, zato njene ponavljajoče se trditve o opustitvi posesti zaradi preselitve v stanovanje nadstropje nižje niso utemeljene.

9. Zmotno je tudi pritožbeno sklicevanje, da je bil tožnik zgolj detentor in ne soposestnik nepremičnine. Skladno z določbo 26. člena SPZ je detentor tisti, ki dejansko oblast izvršuje za nekoga drugega in je dolžan ravnati po njegovih navodilih, saj ima v razmerju do stvari le določeno pooblastilno razmerje. V obravnavani zadevi je sodišče ugotovilo, da je bilo sporno stanovanje prej skupen dom pravdnih strank, da je tožnik razpolagal s ključi stanovanja, da so v njem še vedno bile njegove stvari in da je vanj prosto vstopal, zato takšno razmerje ne omogoča zaključkov o detenciji. Pritožbeno sodišče sprejema tudi zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik z izselitvijo iz stanovanjske stavbe na ..., do katere je prišlo, ker v spodnjem stanovanju ni bilo možnosti, da bi otroka pri njem prenočila, prav tako ga je toženka preko svojega pooblaščenca pozivala na izselitev, posesti zgornjega stanovanja ni opustil. Trditev, da bi toženec ob izselitvi namreč prevzel vse svoje stvari in izročil ključe stanovanjske hiše na ..., toženka pravočasno ni postavila, ob zaslišanju pa je tožnik navedel, da je izvod ključev zadržal.

10. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep na podlagi 2. točke 365. člena ZPP.

11. Ker toženka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožniku pa je dolžna povrniti njegove stroške odgovora na pritožbo. Te je sodišče odmerilo skladno z Odvetniško tarifo v višini 214,20 EUR in jih je toženka dolžna povrniti v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

1 Beseda dom vključuje subjektivni odnos posameznika do bivališča, saj z njo ne označujemo le trenutnega kraja prebivanja, temveč tudi kraj, od koder izviramo ali kateremu smo pripadni.