Appeal allowed; first instance court wrongly dismissed etažna lastnina claim due to failure to apply ZVEtL-1 evidence rules.
Sintesi Legislator
Generato dall'IAThe higher court allowed the appeal against the first instance court's dismissal of a request to establish etažna lastnina. The appellants argued that the lower court incorrectly failed to evaluate their submitted legal titles and apply the specific evidence rules of the ZVEtL-1 regarding ownership acquisition. The court ruled that the first instance judge must have assessed the validity of the contracts and applied the statutory presumption of ownership rather than dismissing the claim outright.
Regesto Legislator
Generato dall'IA20. člen ZVEtL-1; 3. člen ZVEtL: The court must evaluate the substantive claims regarding ownership acquisition using the evidence rules and presumptions set forth in the relevant statute, rather than dismissing the request without addressing the submitted legal titles.
Parole chiave
Generato dall'IADisposizioni normative citate
Generato dall'IAGiurisprudenza citata
Generato dall'IADecisioni correlate
Generato dall'IATesto completo
Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.
[JEDRO]
Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da se s priposestvovanjem ne more nadomestiti celotne verige pravnih naslovov. 20. člen ZVEtL-1 (prej 6. člen ZVEtL) namreč pridobitelja posameznega dela ne odvezuje obveznosti, da predloži pravni naslov, temveč mu le ni treba izkazati nepretrganega pravnega nasledstva. Zadnji pridobitelj lahko, če ne more izpolniti navedenega dokaznega bremena, namesto tega na način, urejen v 20. členu ZVEtL-1, z verjetnostjo izkaže izpolnjevanje pogojev za priposestvovanje posameznega dela stavbe (po splošnih predpisih).
[OBRAZLOŽITEV]
1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za vzpostavitev etažne lastnine na nepremičnini 342/0 k. o. ...
2. Zoper tak sklep se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pravočasno pritožujejo predlagatelji s pritožbenim predlogom, da višje sodišče sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.
Menijo, da sodišče prve stopnje napačno razume pomen ZVEtL in je napačno uporabilo določbe 4. in 6. člena ZVEtL. Izpostavljajo določbe 9., 11., 17. in 25. člena ZVEtL.
Opozarjajo, da vsak od predlagateljev razpolaga s pravnim naslovom za posamezni del stavbe, v zvezi s katerim zahtevajo izvedbo vpisa po ZVEtL, njihova več kot deset let trajajoča posest posameznih delov stavbe pa v postopku ni bila sporna.
3. Nasprotni udeleženec na pritožbo ni dogovoril.
4. Pritožba je utemeljena.
5. Višje sodišče najprej pojasnjuje, da je v času, ko je odločalo sodišče prve stopnje, veljal Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine na predlog pridobitelja posameznega dela stavbe in o določanju pripadajočega zemljišča k stavbi (ZVEtL). Medtem je začel veljati Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča k stavbi (ZVEtL-1). Velja od 19. 7. 2017 dalje in se uporablja tudi za postopke, v katerih je bil predlog za določitev pripadajočega zemljišča k stavbi, zgrajeni pred 1. januarjem 2003, vložen pred njegovo uveljavitvijo, če ni v tem zakonu drugače določeno (glej 57. člen ZVEtL-1). Pritožbeno sodišče tako uporablja določbe ZVEtL-1, ki pa v odločilnih delih niso bistveno drugačne od določb ZVEtL, ki jih je oziroma bi jih moralo uporabiti sodišče prve stopnje.
6. Namen obeh predpisov je skladen - da se zemljiškoknjižno neurejeno stanje v večstanovanjskih zgradbah uredi (vzpostavi) v skladu s konceptom etažne lastnine. To, ali je bila v preteklosti etažna lastnina ali podlaga zanjo že vzpostavljena, ni odločilno. Z ZVEtL je bila zapolnjena pravna praznina v sistemski ureditvi glede pravnega varstva zunajknjižnih pridobiteljev posameznih delov stavbe, da se v njihovo korist na stavbi, katere posamezne dele so odkupili ali drugače pridobili pravni naslov pridobitve lastninske pravice na njih, vzpostavi in v nepremičninskih evidencah ustrezno evidentira etažna lastnina. Temeljni cilj novega zakona je omogočiti lastnikom oziroma etažnim lastnikom ter pridobiteljem posameznih delov oziroma stavb, zgrajenih pred 1. januarjem 2003, da na čim lažji in ekonomičen način dosežejo uskladitev nepremičninskih evidenc s pravim dejanskim in pravilnim pravnim stanjem. 1
7. Pravilno je sicer stališče sodišča prve stopnje, da se s priposestvovanjem ne more nadomestiti celotne verige pravnih naslovov - 20. člen ZVEtL-1 (prej 6. člen ZVEtL) namreč pridobitelja posameznega dela ne odvezuje obveznosti, da predloži pravni naslov, temveč mu le ni treba izkazati nepretrganega pravnega nasledstva. 2 Zadnji pridobitelj lahko, če ne more izpolniti navedenega dokaznega bremena, namesto tega na način, urejen v 20. členu ZVEtL z verjetnostjo izkaže izpolnjevanje pogojev za priposestvovanje posameznega dela stavbe (po splošnih predpisih).
8. A pritožniki utemeljeno izpostavljajo, da so predložili pravne naslove - kupoprodajne pogodbe ter nadaljnje pogodbe za posamezne dele stavbe. Trdijo, da se nanašajo na posamezne dele stavbe, za katero predlagajo vzpostavitev etažne lastnine. Sodišče prve stopnje sicer ugotavlja, da se predloženi pravni naslovi ne nanašajo na parcelo 342/0 k. o. ..., a pri tem ne presodi trditev predlagateljev o napaki pri zapisu številke v pogodbah in se z identiteto (razen z identiteto parc. številke) ne ukvarja. Stališče, da postopek po ZVEtL ni namenjen takšni presoji oziroma presoji spornih vprašanj, ni pravilno. Namenjen je prav presoji, kakšno je pravo dejansko in pravilno pravno stanje na nepremičnini. Še več - ZVEtL (v bistvenem enako kot ZVEtL-1) vsebuje kriterije, po katerih naj se sporna vprašanja rešujejo - sodišče ne prekine postopka, ampak odloči v skladu z dokaznimi pravili in domnevami tega zakona, če se ti ne nanašajo na sporna vprašanja, pa v korist tistega udeleženca, katerega pravico šteje za bolj verjetno. Verjetnost je namreč tisti standard materialne resnice, ki se zahteva v postopku za vzpostavitev etažne lastnine.
9. Sodišče prve stopnje bi se torej moralo ukvarjati s trditvami, da so predlagatelji oziroma njihovi pravni predniki s predloženimi pogodbami pridobili posamezne dele v večstanovanjski stavbi in njihov predlog vsebinsko obravnavati. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa pritožbeno sodišče ne more ugotoviti, ali sodišče prve stopnje dvomi o dejanskih trditvah predlagateljev. Če dvomi, bi moralo imeti ob poskusu identifikacije, za katere posamezne dele katere stavbe gre (in presoji, ali so predlagatelji morda pridobili kaj drugega kot trdijo), v mislih obseg trditev, ki jim nasprotni udeleženec sploh nasprotuje, pa tudi to, da gre za pogodbe iz leta 1966 in 1967. Nato pa bi moralo sodišče prve stopnje o predlogu odločiti po kriterijih (dokaznih pravilih in domnevah), določenih od 18. člena ZVEtL-1 dalje (prej 6., 9., 17. in drugi členi ZVEtL) ter svojo presojo o spornih dejstvih obrazložiti, ne pa presoje odkloniti.
10. Zaradi zmotne uporabe ZVEtL sodišče spornih dejstvih ni reševalo. Višje sodišče je zato na podlagi 3. točke 365. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku in 3. členom ZVEtL pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo, zadevo pa vrača sodišču prve stopnje v nov postopek, v katerem bo moralo po kriterijih, ki jih predpisuje ZVEtL-1 obravnavati zgoraj izpostavljena vprašanja. 3 Pomanjkljivosti v dosedanjem postopku so tako obsežne (sodišče predloga v resnici sploh še ni obravnavalo), da onemogočajo dopolnjevanje postopka na drugi stopnji. Na ostale pritožbene navedbe pritožbeno sodišče ne odgovarja, ker za odločitev niso bistvenega pomena.
1 Tako: Predlog ZVEtL-1; EPA: 1926-VII; Poročevalec DZ, 25. 4. 2017.
2 Prim. tudi sklep VSL I Cp 2471/2012.
3 Napotki za nadaljnje delo so vsebovani v gornji obrazložitvi.