Legislator Giurisprudenza & Legislazione
VSL sodba II Cp 3162/2013 ECLI:SI:VSLJ:2014:II.CP.3162.2013.1 Generato dall'IA

Court partially allows appeal on costs but dismisses claim against enforcement due to established ownership rights.

Numero d'incarto VSL sodba II Cp 3162/2013
Autorità giudiziaria
Giurisdizione Slovenia (SI)
Data della decisione
Esito del giudizio Parzialmente accolto (Partially Allowed)

Sintesi Legislator

Generato dall'IA

The appellate court partially granted the defendant's appeal, modifying the first-instance judgment to order each party to bear their own litigation costs. Although the defendant argued the plaintiffs lacked title, the court found they had valid ownership rights established in 1993, which legally barred the enforcement proceeding. Consequently, the enforcement claim was dismissed, while the cost allocation was adjusted based on the principle of each party bearing their own expenses.

Regesto Legislator

Generato dall'IA

Zakon o pravdnem postopku (ZPP) 156. člen; 160. člen: When a party successfully demonstrates ownership rights that legally preclude enforcement, the enforcement claim is dismissed, and if the opposing party's appeal is only partially successful regarding costs, each party bears their own litigation expenses.

Parole chiave

Generato dall'IA
enforcement proceedings ownership rights litigation costs partial appeal success property registration legal protection enforcement bar azione mobiliare

Disposizioni normative citate

Generato dall'IA

Giurisprudenza citata

Generato dall'IA
Generato dall'IA

Ti chiedi come si applica questa sentenza alla tua fattispecie?

Analizza questa decisione insieme alla legislazione federale e cantonale, ai commentari e alla giurisprudenza successiva in Legislator AI.

Apri in Legislator →

Testo completo

I. Pritožbi se delno ugodi in se II. točka izpodbijane sodbe spremeni tako, da se glasi:

„II. Pravdni stranki krijeta svoje pravdne stroške.“

II. V ostalem se pritožba zavrne ter se v izpodbijanem in nespremenjenem delu (I. točka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Bistveno je, da so na tožnika že v letu 1993, kljub odsotnosti zemljiškoknjižnega vpisa, prešla stvarnopravna upravičenja v takšnem obsegu, da so jima zagotavljala pravno varstvo tudi v tej pravdi (ob tem, da je toženka pridobila hipoteko na podlagi sklepa o izvršbi, ne pa na pravnoposlovni podlagi).

Tožnika sta v pravdi izkazovala obstoj lastninske pravice v pričakovanju in s tem pravice, ki preprečuje izvršbo (med pravdo sta tudi dosegla vknjižbo lastninske pravice v zemljiški knjigi). Zato izvršba na sporno nepremičnino v zadevi ni dopustna.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Prvo sodišče je razsodilo, da je nedopustna izvršba, ki se vodi pri Okrajnem sodišču v Litiji In 64/2011 glede nepremičnine parc. št. 975/3 k. o. X (I. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna povrniti tožnikoma pravdne stroške v znesku 1.004,54 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da napadeno sodbo razveljavi in vrne zadevo prvemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da tožnika nista pridobila lastninske pravice na predmetni nepremičnini s priposestvovanjem. V pritožbi podrobno pojasnjuje to stališče. Poleg tega se pritožuje tudi zoper stroškovni del odločitve, pri čemer trdi, da bi moralo sodišče odločiti v skladu z načelom krivde (156. člen ZPP). Toženka ni dala povoda za tožbo, za nastalo situacijo pa sta odgovorna tožnika.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Odločitev prvega sodišča je pravilna iz drugih materialnopravnih razlogov. Iz dejanskih ugotovitev prvega sodišča in dokaznih listih izhaja:

- da sta tožnika kot kupca sklenila s prodajalcem S. J. kupoprodajno pogodbo z dne 20. 11. 1993, na podlagi katere sta kupila sporno nepremičnino, prodajalec pa je v pogodbi podal tudi izjavo (zemljiškoknjižno dovolilo) o vknjižbi lastninske pravice na oba tožnika, za vsakega do ½ (II. točka pogodbe), ki je bila overjena 1. 12. 1993;

- da navedena pogodba ni bila zemljiškoknjižno izvedena vse do 14. 8. 2013, ko je zemljiškoknjižno sodišče na podlagi zemljiškoknjižnega dovolila SV 238/13 z dne 19. 3. 2013, ki ga je izstavil prodajalčev pravni naslednik B. J., ter navedene kupoprodajne pogodbe dovolilo vknjižbo lastninske pravice v korist tožnikov, za vsakega do ½;

- da sta tožnika vknjižena kot lastnika sporne nepremičnine od 1. 8. 2013 (5. člen ZZK-1);

- da je toženka pridobila hipoteko na sporni nepremičnini na podlagi zaznambe sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Litiji In 64/2011 v zemljiški knjigi.

6. Tožnika sta torej razpolagala z veljavno sklenjenim pravnim poslom, ki je predstavljal pravni naslov za vpis v zemljiško knjigo že v letu 1993 (primerjaj drugi odstavek 267. člena SPZ). Okoliščina, da je prodajalec umrl pred vložitvijo zemljiškoknjižnega predloga tožnikov in je sporno nepremičnino nato na podlagi sklepa o dedovanju pridobil prodajalčev pravni naslednik B. J., ki je tožnikoma na podlagi kupoprodajne pogodbe iz leta 1993 izstavil (novo) zemljiškoknjižno dovolilo dne 19. 3. 2013, nima nobenega pomena, čeprav je toženka pred izstavitvijo tega zemljiškoknjižnega dovolila pridobila hipoteko. Bistveno je, da so na tožnika že v letu 1993, kljub odsotnosti zemljiškoknjižnega vpisa, prešla stvarnopravna upravičenja v takšnem obsegu, da so jima zagotavljala pravno varstvo tudi v tej pravdi (ob tem, da je toženka pridobila hipoteko na podlagi sklepa o izvršbi, ne pa na pravnoposlovni podlagi). Tožnika sta v pravdi izkazovala obstoj lastninske pravice v pričakovanju in s tem pravice, ki preprečuje izvršbo (med pravdo sta tudi dosegla vknjižbo lastninske pravice v zemljiški knjigi). Zato izvršba na sporno nepremičnino v zadevi In 64/2011 ni dopustna (primerjaj II Ips 475/2008).

7. Toženka utemeljeno izpodbija stroškovni del odločitve. Iz ugotovitev prvega sodišča in dokaznih listin izhaja, da je podana situacija, ki jo ureja določba 160. člena ZPP. Ta narekuje odločitev, da vsaka stranka krije svoje pravdne stroške.

8. Pritožbeno sodišče je zato delno ugodilo pritožbi in sodbo v stroškovnem delu spremenilo, kot je razvidno iz izreka, v ostalem pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. in 358. člen ZPP).

9. Toženka je s pritožbo uspela le glede stroškovne odločitve, zato krije svoje stroške pritožbenega postopka, enako pa velja tudi za tožnika, ki z odgovorom na pritožbo nista prispevala k rešitvi zadeve (tretji odstavek 154. člena, prvi odstavek 155. člena in drugi odstavek 165. člena ZPP).