Legislator Giurisprudenza & Legislazione
UPRS sklep II U 341/2014 ECLI:SI:UPRS:2014:II.U.341.2014 Generato dall'IA

Administrative court dismissed appeal because district court ruling is judicial, not administrative, under ZUS-1.

Numero d'incarto UPRS sklep II U 341/2014
Autorità giudiziaria
Giurisdizione Slovenia (SI)
Data della decisione
Esito del giudizio Respinto (Dismissed)

Sintesi Legislator

Generato dall'IA

The Administrative Court of the Republic of Slovenia dismissed the plaintiff's appeal against a District Court ruling regarding the expiration of a claim. The plaintiff argued the claim was absolutely time-barred, but the court determined the District Court's decision was a judicial act under Article 3 of the Administrative Disputes Act, not an administrative act. Consequently, the correct remedy was ordinary civil litigation, not administrative dispute proceedings.

Regesto Legislator

Generato dall'IA

Article 2 of the Administrative Disputes Act; Article 3 of the Administrative Disputes Act: Decisions by courts of general jurisdiction regarding the expiration of claims are judicial acts, not administrative acts, and thus cannot be challenged via administrative dispute proceedings.

Parole chiave

Generato dall'IA
administrative dispute proceedings judicial act classification expiration of claim ZUS-1 Article 2 ZUS-1 Article 3 remedy exhaustion court of general jurisdiction autorizzazione ad agire

Disposizioni normative citate

Generato dall'IA
Article 2 of the Administrative Disputes Act (ZUS-1)
Article 3 of the Administrative Disputes Act (ZUS-1)
Article 30 of the Administrative Disputes Act (ZUS-1)
Article 142 of the Code of Civil Procedure (ZPP)
Generato dall'IA

Ti chiedi come si applica questa sentenza alla tua fattispecie?

Analizza questa decisione insieme alla legislazione federale e cantonale, ai commentari e alla giurisprudenza successiva in Legislator AI.

Apri in Legislator →

Testo completo

Tožba se zavrže.

[JEDRO]

Tožnik v tožbi izpodbija sklep okrajnega sodišča, ker meni, da je terjatev, ki je bila predmet izvršilnega postopka, že absolutno zastarala. Izpodbijani sklep sodišča pa ni upravni akt v skladu z 2. členom ZUS-1, ki ga je mogoče izpodbijati v upravnem sporu, temveč predstavlja odločitev sodne veje oblasti v smislu 3. člena ZUS-1. Gre za akt izdan v okviru izvajanja ustavnih pristojnosti sodne veje oblasti, zoper katere pa je zagotovljeno sodno varstvo v postopkih pred sodišči splošne pristojnosti.

[OBRAZLOŽITEV]

Okrajno sodišče v Ormožu je dne 2. 9. 2014 upravnemu sodišču dostavilo pravnomočni sklep opr. št. In 45/2010 z dne 7. 2. 2014, s katerim je pod točko I izreka zavrglo pritožbo tožnika zoper sklep Višjega sodišča v Mariboru, opr. št. I Ip 609/2013 z dne 26. 8. 2013, ter pod točko II odločilo, da ni stvarno pristojno za obravnavanje tožnikove vloge „ponovni predlog upravnega spora“ z datumom 30. 9. 2013, zato se bo navedeni predlog po pravnomočnosti sklepa odstopil v nadaljnje postopanje stvarno pristojnemu Upravnemu sodišču RS, Oddelku v Mariboru.

Ker iz tožnikove vloge, s katero je zahteval uvedbo upravnega postopka, ni bilo razvidno, na kaj se nanaša, prav tako vloga ni imela sestavin, kot jih za tožbo v upravnem sporu določa 30. člen Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), je sodišče tožnika večkrat pozvalo, da svojo vlogo dopolni s potrebnimi podatki v skladu s 30. členom ZUS-1. Zadnji poziv je sodišče tožniku poslalo dne 30. 10. 2014, v pozivu pa je navedlo, da mora v roku 8 dni tožbo dopolniti z nazivom tožene stranke, številko in datum upravnega akta, ki ga izpodbija s tožbo, da navede v čem se ne strinja z izpodbijanim aktom ter da predlaga, kako in v čem naj sodišče odloči. Prav tako je zahtevalo, da tožnik predloži akt, ki se izpodbija s tožbo. V pozivu ga je tudi opozorilo na pravne posledice, če v roku 8 dni ne bo ravnal v skladu s prejetim pozivom. Tožniku je bil poziv vročen v skladu z določbo 142. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) dne 21. 11. 2014, ko mu je bilo sodno pisanje puščeno v hišnem predalčniku.

Tožnik je na omenjeni poziv odgovoril z vlogo z dne 1. 12. 2014, v kateri je navedel, da je naziv tožene stranke Okrajno sodišče Ormož, izpodbijani akt pa sklep Okrajnega sodišča v Ormožu, št. In 45/2010. Prav tako je obrazložil, da se ne strinja z odločitvijo, ker je terjatev upnika že zastarala ter da predlaga, da sodišče navedeni sklep v celoti odpravi.

Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

V skladu z določbo 2. člena ZUS-1 v upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika. O zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon. Upravni akt pa je upravna odločba in drug javno pravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. Po določbi 3. člena ZUS upravni akti niso tiste odločitve, ki jih nosilci zakonodajne in sodne veje oblasti sprejemajo za izvrševanje svojih ustavnih pristojnosti, in tisti akti, ki jih sprejemajo nosilci izvršilne veje oblasti in so utemeljeni na politični diskreciji, podeljeni na podlagi ustavnih in zakonskih pooblastil.

Tožnik v tožbi izpodbija sklep Okrajnega sodišča v Ormožu, št. In 45/2010, ker meni, da je terjatev, ki je bila predmet izvršilnega postopka, že absolutno zastarala ter predlaga njegovo odpravo.

Izpodbijani sklep sodišča ni upravni akt v skladu z 2. členom ZUS-1, ki ga je mogoče izpodbijati v upravnem sporu, temveč predstavlja odločitev sodne veje oblasti v smislu 3. člena ZUS-1. Gre za akt izdan v okviru izvajanja ustavnih pristojnosti sodne veje oblasti, zoper katere pa je zagotovljeno sodno varstvo v postopkih pred sodišči splošne pristojnosti. Prav tako sporni sklep ni drug akt iz prvega odstavka 2. člena ZUS-1, saj noben zakon ne določa, da je zoper odločitve sodišč splošne pristojnosti zagotovljeno sodno varstvo v upravnem sporu. Tožnik je torej v konkretnem primeru imel zagotovljeno pravno varstvo v okviru izvršilnega postopka, kakor tudi pravnih sredstev, ki jih zagotavlja Zakon o izvršbi in zavarovanju.

Sodišče je tožbo zavrglo, ker izpodbijani sklep Okrajnega sodišča v Ormožu ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, kar je razlog za zavrženje tožbe na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.