Legislator Giurisprudenza & Legislazione
Sodba I Ips 602/2010-100 ECLI:SI:VSRS:2013:I.IPS.602.2010.100 Generato dall'IA

Supreme Court dismisses appeal for legal protection due to lack of causal link between procedural error and verdict legality.

Numero d'incarto Sodba I Ips 602/2010-100
Autorità giudiziaria
Giurisdizione Slovenia (SI)
Data della decisione
Esito del giudizio Respinto (Dismissed)

Sintesi Legislator

Generato dall'IA

The Supreme Court of Slovenia dismissed the defendant's request for legal protection regarding a conviction for forgery. The defense argued that questioning witnesses before they testified violated procedural rules and prevented verification of their credibility. The court rejected this, finding no causal link between the questioning order and the verdict's legality, noting that witness credibility was properly assessed during the appeal hearing.

Regesto Legislator

Generato dall'IA

ZKP 371. člen 1. odst. 5. in 11. točka; 420. člen 2. odstavek: A procedural defect in witness examination does not justify a request for legal protection if the defense fails to establish a causal connection between the defect and the legality of the judgment.

Parole chiave

Generato dall'IA
request for legal protection witness examination procedure causal link requirement credibility assessment appeal hearing review procedural defect ZKP 371 documenti mancanti

Disposizioni normative citate

Generato dall'IA
92. člen Zakona o kazenskem postopku
256. člen Kazenskega zakonika
26. člen Kazenskega zakonika
371. člen 1. odstavek 7. in 11. točka Zakona o kazenskem postopku
420. člen 1. odstavek Zakona o kazenskem postopku
423. člen 2. odstavek Zakona o kazenskem postopku
425. člen Zakona o kazenskem postopku
98. a člen v zvezi s 95. členom Zakona o kazenskem postopku
18. člen Zakona o kazenskem postopku
364. člen 7. odstavek Zakona o kazenskem postopku

Giurisprudenza citata

Generato dall'IA
I Ips 176/2009
Supreme Court dismisses appeals for legal protection regarding defense counsel and asset seizure in criminal proceedings.
Kp 20194/2012
Zato je glede na ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča (I Ips 176/2009, Kp 20194/2012) očitek o kršitvi sicer utemeljen.
Generato dall'IA

Ti chiedi come si applica questa sentenza alla tua fattispecie?

Analizza questa decisione insieme alla legislazione federale e cantonale, ai commentari e alla giurisprudenza successiva in Legislator AI.

Apri in Legislator →

Testo completo

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

[JEDRO]

Pri zasliševanju prič se najprej zahteva, da priča izpove, kar ve o zadevi in se šele nato priči postavlja vprašanja.

Če se zaslišanje začne z zastavljanjem vprašanj, je očitek o kršitvi utemeljen, vendar pa s posplošeno trditvijo, da ji je bilo onemogočeno preverjanje verodostojnosti priče, obramba ni utemeljila vzročne zveze med zatrjevano kršitvijo in njenim vplivom na zakonitost sodbe.

[OBRAZLOŽITEV]

A. 1. Z uvodoma navedeno sodbo je Okrajno sodišče v Kranju obsojenega B. M. spoznalo za krivega napeljevanja h kaznivemu dejanju ponarejanja listin po prvem odstavku 256. člena v zvezi s 26. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Obsojencu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen pet mesecev zapora s preizkusno dobo eno leto. Odločilo je, da je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP).

2. Višje sodišče v Ljubljani je po opravljeni javni obravnavi pritožbi zagovornikov obsojenega B. M. zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojenemu je naložilo plačilo stroškov pritožbenega postopka.

3. Zagovorniki vlagajo zahtevo za varstvo zakonitosti iz razloga napačne uporabe materialnega prava (1. točka prvega odstavka 420. člena ZKP) ter bistvene kršitve določb kazenskega postopka (7. in 11. točka prvega odstavka 371. člena ZKP) ter predlagajo, da Vrhovno sodišče izpodbijani sodbi spremeni in obsojenega oprosti obtožbe oziroma podredno, da zadevo vrne v novo odločanje.

4. Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, navaja, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. V izpodbijani odločbi, predvsem sodbi višjega sodišča, so pod točko 5 navedeni prepričljivi razlogi o tem, zakaj je sodišče štelo, da je bilo temeljno kaznivo dejanje izvršeno 13. 4. 2005. O tem je sodišče podalo argumentirano dokazno oceno, ki ji je moč pritrditi. Dokazna ocena, ki jo v nadaljevanju ponuja zahteva, ob nadaljnjem očitku, da naj bi bil kršen postopek, ker se sodišči naj ne bi opredelili do nasprotujočih si izjav, po vsebini ne drži, z njo pa zahteva dejansko izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar pa v skladu z določbo drugega odstavka 420. člena ZKP z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dovoljeno. Vsebinsko isti razlog zagovornik uveljavlja, ko podaja dokazno oceno pričevanja priče E. in priče M. Š. ter ocenjuje njuno verodostojnost.

5. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke vročilo obsojencu ter njegovim zagovornikom, ki se v izjavi o odgovoru z dne 8. 5. 2013 sklicujejo na razloge zahteve za varstvo zakonitosti.

B. 6. Obramba uveljavlja bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz 5. in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki ju utemeljuje s tem, da iz opisa dejanja v izreku prvostopenjske sodbe izhaja, da je obsojenec storilca k izvršitvi kaznivega dejanja napeljal 13. 4. 2005, čeprav iz nobenega dokaza ne izhaja, kdaj natančno naj bi obsojenec neugotovljeno osebo nagovoril, da je v njegovem imenu pisala preizkus znanja iz nemškega jezika. Izpodbijani sodbi tako nimata razlogov o odločilnem dejstvu, to je datumu storitve kaznivega dejanja.

7. Že višje sodišče je pod točko 5 obrazložitve izpodbijane sodbe zavrnilo po vsebini enak pritožbeni ugovor z obrazložitvijo, da dokaza v to smer sodišče ni moglo izvesti, saj obsojenec storitev očitanega kaznivega dejanja zanika, kdo je bila oseba, ki je v obsojenčevem imenu opravljala pisni izpit, med dokaznim postopkom tudi ni bilo ugotovljeno, ter da okoliščin, kdaj natančno je obsojenec neugotovljeno osebo zaprosil in prepričal, da v njegovem imenu piše pisni izpit, upoštevaje obsojenčev zagovor, da do takšnega dogovora niti ni prišlo, ni pravno relevantna.

8. Tudi po stališču Vrhovnega sodišča iz razlogov, ki jih navaja že višje sodišče v obrazložitvi izpodbijane sodbe, je v zadevi pravno pomemben zgolj datum, kdaj je neugotovljena oseba na poli pisnega izpita iz nemškega jezika označila, da pisni izpit piše obsojenec in navedla številko njegovega indeksa ter s tem izpolnila zakonske znake kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 256. člena KZ-1, saj okoliščina, kdaj je obsojenec z napeljevanjem pripeljal storilca navedenega kaznivega dejanja do odločitve, da bo to dejanje storil, ni zakonski znak obsojencu očitanega dejanja.

9. V nadaljevanju obramba navaja, da je bila na glavni obravnavi v postopku na prvi stopnji priča M. E. zaslišana v nasprotju z določbo prvega odstavka 241. člena ZKP, saj se je njeno zaslišanje začelo z zastavljanjem vprašanj, ter s tem uveljavlja relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP.

10. Podatki zapisnika o glavni obravnavi z dne 19. 4. 2012 (list. št. 195) potrjujejo, da so bile v zvezi z zaslišanjem priče M. E. prekršene določbe ZKP o zaslišanju prič (331 do 335). Po splošnih vprašanjih je namreč priča izjavila, da vztraja pri izjavi, podani v okviru posameznih preiskovalnih dejanj, katera je bila na glavni obravnavi nato tudi prebrana.

11. Po določbi prvega odstavka 241. člena ZKP, ki se po prvem odstavku 331. člena ZKP smiselno uporablja pri zasliševanju prič na glavni obravnavi, se od priče najprej zahteva, da izpove, kar ve o zadevi, torej da prosto izpove, in se šele nato priči postavlja vprašanja, da se njeno izpovedbo preizkusi, dopolni in razjasni. Zato je glede na ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča (I Ips 176/2009, Kp 20194/2012) očitek o kršitvi sicer utemeljen. Vendar pa obramba zgolj s posplošeno trditvijo, da ji je bilo ob takšnem načinu zasliševanja priče onemogočeno preverjati njeno verodostojnost, ni utemeljila vzročne zveze med zatrjevano kršitvijo navedenih določb ZKP o zasliševanju priče M. E. na glavni obravnavi in njenim vplivom na zakonitost sodbe. Sicer pa so bile po stališču Vrhovnega sodišča zatrjevane kršitve določb o zaslišanju prič odpravljene s ponovnim neposrednim zaslišanjem imenovane priče na pritožbeni obravnavi, ki jo je višje sodišče opravilo v izvajanju svoje kontrolne funkcije.

12. Nadaljnjo procesno kršitev vidi obramba v dejstvu, da se sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni opredelilo do izpovedbe dekana R. L., da naj bi bilo s profesorico nekaj težav glede izpitov, kar naj bi bilo potrjeno z dokumentacijo, ki se nahaja v prilogi A6, kjer so ugovori študentov zoper rezultate opravljenih izpitov pri profesorici E. S tem uveljavlja kršitev sedmega odstavka 364. člena ZKP.

13. V okviru kontrole dejanskega stanja je pritožbeno sodišče na pritožbeni obravnavi zaslišalo tudi pričo R. L. ter njeno izpovedbo v obrazložitvi svoje sodbe (točka 14 obrazložitve) dokazno ocenilo v skladu z načelom proste presoje dokazov (18. člen ZKP) ter s tem odpravilo zatrjevano relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka, za katero pa obramba niti ni zatrjevala njenega vpliva na zakonitost sodbe.

14. Z nadaljnjim navajanjem, da v dokaznem postopku ni bilo z gotovostjo ugotovljeno, ali je bila v indeksu, ki ga je s seboj prinesla neugotovljena oseba, zamenjana fotografija obsojenega s fotografijo te osebe; z nestrinjanjem s stališčem pritožbenega sodišča, da je irelevantno, kdo je poslal anonimno prijavo, na podlagi katere je priča E. podvomila v to, da je pisni del izpita opravljal obsojenec; z nesprejemanjem razlogov pritožbenega sodišča pod točko 19 obrazložitve drugostopenjske sodbe, s katerimi je utemeljen dokazni zaključek, da v pritožbenem postopku zaslišana priča M. Š. ni razbremenila obsojenca; z nestrinjanjem z razlogi, navedenimi pod točko 21 drugostopenjske sodbe, zakaj se sodišče ni odločilo pridobiti obsojenčev indeks, obramba ne uveljavlja v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena, temveč izraža nestrinjanje z dokazno oceno tako sodišča prve kot sodišča druge stopnje ter ponuja svojo drugačno različico obravnavane zadeve. S tem pa uveljavlja razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom ni dopustno uveljavljati (drugi odstavek 420. člena ZKP).

C. 15. Kršitve zakona, na katere se sklicuje obramba v zahtevi za varstvo zakonitosti, po presoji Vrhovnega sodišča niso podane, zahteva za varstvo zakonitosti pa je v pretežni meri vložena zaradi zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je Vrhovno sodišče kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 425. člena ZKP.

16. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso (98. a člen v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP), ki jo bo odmerilo sodišče prve stopnje v posebnem plačilnem nalogu po Zakonu o sodnih taksah.