Appeal allowed regarding whether limitation period applies when case is transferred due to jurisdictional error instead of dismissal.
Sintesi Legislator
Generato dall'IAThe Supreme Court of Slovenia allowed the appeal regarding whether the limitation period applies when a case is transferred to the competent court due to jurisdictional error rather than dismissal. The plaintiff argued that the limitation period should be interrupted because the initial lawsuit was rejected for lack of jurisdiction, citing provisions on interruption for dismissed claims. The court found the conditions for allowing the appeal met under the Code of Civil Procedure, permitting review of this specific legal question.
Regesto Legislator
Generato dall'IAArticle 367a of the Code of Civil Procedure; Article 367c of the Code of Civil Procedure: The appeal is admissible regarding the legal question of whether the limitation period is protected when the case is transferred to the competent court due to jurisdictional error instead of dismissal.
Parole chiave
Generato dall'IADisposizioni normative citate
Generato dall'IAGiurisprudenza citata
Generato dall'IADecisioni correlate
Generato dall'IATesto completo
Revizija se dopusti glede pravnega vprašanja, ali je zastaralni rok varovan tudi, če ne pride do zavrženja tožbe in nato do vložitve nove tožbe, pač pa do odstopa zadeve pristojnemu sodišču in nadaljevanja postopka pred tem sodiščem.
[JEDRO]
Revizija se dopusti glede pravnega vprašanja, ali je zastaralni rok varovan tudi, če ne pride do zavrženja tožbe in nato do vložitve nove tožbe, pač pa do odstopa zadeve pristojnemu sodišču in nadaljevanja postopka pred tem sodiščem.
[OBRAZLOŽITEV]
1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbena zahtevka za preklic določenih neresničnih in žaljivih izjav o tožnici in njenem programu ..., objavljenih v oddaji A. z dne 23. 5. 2006, in objavo preklica teh izjav ter določenih sporočil javnosti v dnevnem časopisu. Kot je pojasnilo, je tožničin zahtevek zastaral zaradi poteka triletnega subjektivnega roka (352. člen Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ), poleg tega pa ni podano protipravno ravnanje novinarke (131. člen OZ).
2. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Menilo je, da je za začetek teka subjektivnega zastaralnega roka odločilno, kdaj bi oškodovanec ob ustrezni skrbnosti lahko izvedel za povzročitelja (izdajatelja medija). Ker je bil slednji zapisan v impresumu sporne oddaje in vpisan v javno dostopni razvid medijev pri Ministrstvu za kulturo, je subjektivni zastaralni rok potekel 24. 5. 2009. Tožba z dne 20. 5. 2009 bi bila torej lahko pravočasna, a se je izkazalo, da je bila vložena na nepristojno (okrožno) sodišče, na pristojno (okrajno) sodišče pa je prispela po izteku zastaralnega roka. Tožnica je tožbo poslala okrožnemu sodišču, ker je spor opredelila kot premoženjskega in označila vrednost spornega predmeta v višini 10.001,00 EUR za vsakega od dveh zahtevkov. Okrožno sodišče pa je menilo, da gre za nepremoženjski spor, za katerega je pristojno okrajno sodišče, zato se je s sklepom z dne 13. 7. 2009 izreklo za nepristojno. Na podlagi opisanih okoliščin je pritožbeno sodišče ocenilo, da ne gre za očitno pomoto vložnika, zato tožba ni bila pravočasno vložena (deveti odstavek 112. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP). Pritožbenih očitkov glede protipravnosti posledično ni presojalo.
3. Zoper sodbo in sklep pritožbenega sodišča tožnica vlaga predlog za dopustitev revizije, v katerem nasprotuje zaključku o poteku subjektivnega zastaralnega roka. Meni, da je za povzročitelja izvedela šele v zadevi II P 700/2007, ko ga je v odgovoru na tožbo razkrila tamkajšnja toženka (B. d. o. o.). Pred tem tožnica ni mogla ugotoviti, kdo je izdajatelj medija, saj evidenca Ministrstva za kulturo (razvid medijev) ni pregledna in vsakemu znana ter dostopna javna knjiga. Poleg tega ni nujno, da ima vsaka stranka dostop do medmrežja, fizični vpogled v razvid medijev pa gotovo ni prav hiter in je prepleten z birokratskimi ovirami. Vztraja, da je vložitev tožbe pri nepristojnem sodišču pripisati očitni pomoti vložnika. Zgolj okoliščina, da ima stranka kvalificiranega pooblaščenca, še ni podlaga za absolutno izključitev možnosti sklicevanja na takšno pomoto. Zakonodajalec je v tem pogledu strog le glede pojma nevednosti, glede očitnih pomot, ki se lahko pripetijo vsakomur, pa tako stroge dikcije ni, kar potrjujeta tudi teorija in praksa. Sicer se sklicuje na določbe OZ, ki predvidevajo pretrganje zastaranja, če je bila tožba zavržena zaradi nepristojnosti ali iz drugega vzroka, ki se ne tiče same stvari, upnik pa vloži novo tožbo v roku treh mesecev od pravnomočnosti odločbe o zavrženju (365. in 367. člen OZ). Meni, da bi morala takšna ureditev veljati tudi za primere, ko je izdan sklep o nepristojnosti, pri čemer se sklicuje na spoznanja teorije.(1) Obenem opozarja, da je praksa pritožbenih sodišč o tem vprašanju neenotna.(2)
4. Predlog je delno utemeljen.
5. Revizijsko sodišče je ocenilo, da so pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena ZPP podani glede pravnega vprašanja, oblikovanega v izreku sklepa, zato je v tem obsegu revizijo dopustilo (tretji odstavek 367.c člena ZPP).
---.---
Op. št. (1): Galič v Ude in drugi, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, Uradni list RS in GV Založba, Ljubljana 2005, str. 465.
Op. št. (2): Sodba Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2112/2011 z dne 31. 1. 2012 in sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 625/2006 z dne 14. 12. 2006.