Appeal dismissed; specific danger required for injunction beyond family property rights protection.
Sintesi Legislator
Generato dall'IAThe appellate court dismissed the appeal and upheld the first-instance decision rejecting the applicant's request for a temporary order prohibiting alienation and encumbrance. The applicant argued that her claim based on family property rights (community property) should be protected, but the court found she failed to meet the strict requirements of Article 272 of the Enforcement and Security Act. The court ruled that while the institution of a dispute mark protects third parties, a temporary injunction demands concrete proof that enforcement would be successfully obstructed or rendered impossible.
Regesto Legislator
Generato dall'IAArticle 272 paragraph 2 of the Enforcement and Security Act; Article 79 paragraph 1 point 1 of the Land Register Act: A claim based on family property rights is protected by a dispute mark, but a temporary order prohibiting alienation requires the applicant to demonstrate a specific danger that enforcement will be obstructed or impossible.
Parole chiave
Generato dall'IADisposizioni normative citate
Generato dall'IADecisioni correlate
Generato dall'IATesto completo
Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.
[JEDRO]
Terjatev, ki temelji na družinskem stvarnem pravu (na institutu skupnega premoženja), je mogoče učinkovito zavarovati z zaznambo spora. Če pa stranka želi doseči zavarovanje z začasno odredbo o prepovedi odtujitve in obremenitve, mora izkazati konkretno nevarnost, da bo izvršitev zanjo uspešne sodbe otežena ali nemogoča.
[OBRAZLOŽITEV]
1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe (prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnine).
2. Proti sklepu se pritožuje tožnica (predlagateljica). Sklicuje se na vse pritožbene razloge. sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep razveljavi.
3. Pritožba ni utemeljena.
4. Sodišče prve stopnje se v izpodbijanem sklepu ni ukvarjalo z verjetno izkazanostjo terjatve, saj je ugotovilo, da ni izkazana nobena izmed predpostavk iz drugega odstavka 272. člena Zakon o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 51/1998 ter poznejše spremembe tega predpisa - ZIZ). Terjatev tožnice temelji na družinskem stvarnem pravu. Njena srž je pravica, ki izvira iz skupnega premoženja. Skupnega premoženja ni dopustno samovoljno odtujevati. Vendar pa so tretje osebe (potencialni pridobitelji) varovani z načelom zaupanja v zemljiško knjigo. Rešitvi neugodnega učinka načela zaupanja v zemljiško knjigo za tisto pravdno stranko, ki v zemljiško knjigo ni vpisana, je namenjen institut zaznambe spora (prva alineja 1. točke prvega odstavka 79. člena Zakona o zemljiški knjigi (Uradni list RS, št. 58/2003 ter poznejše spremembe tega predpisa - ZZK-1).
5. Če pa stranka svoj položaj želi zavarovati še z začasno odredbo (ali z začasno odredbo namesto zaznambe spora), potem mora pač zadostiti strogim predpostavkam iz 272. člena ZIZ. Tem predpostavkam tožnica v tem postopku ni zadostila. Sodišče je to obrazloženo pojasnilo v izpodbijanem sklepu. S temi razlogi in tako tudi s samo odločitvijo pritožbeno sodišče soglaša.
6. Pretežni del tožničine pritožbe se ukvarja s samo verjetno izkazanostjo njene terjatve. To za preizkus izpodbijanega sklepa ni relevantno. Predlog je bil namreč zavrnjen zato, ker tožnica ni izkazala nobene izmed predpostavk iz drugega odstavka 272. člena ZIZ. Pritožnica zmotno meni, da dejstvo, da toženec nasprotuje terjatvi tožeče stranke (nasprotuje njeni tezi, da je sporna nepremičnina skupno premoženje) predpostavlja obstoj nevarnosti, da terjatve ne bo mogoče izpolniti. Takšno toženčevo nasprotovanje pomeni zgolj to, da je med strankama spor, o katerem bo sodišče oblastno razsodilo.
7. Zmotno je tudi pritožničino prizadevanje, da bi svoj predlog oprla na predpostavko, da tožencu ne bo nastala nikakršna škoda oziroma, da bo ta neznatna. Ta predpostavka je podana prav v tolikšni meri, kot je podana pri vsakem položaju, v katerem tožnik predlaga izdajo začasne odredbe s prepovedjo odtujitve in obremenitve. Če bi torej sledili pritožničini argumentaciji, bi bilo začasno odredbo s prepovedjo odtujitve in obremenitve nepremičnine mogoče in treba izdati vselej, kadar je med strankama spor glede lastninske pravice na nepremičnini. To pa ne drži. Tožnica bi zato morala izkazati konkretno nevarnost, da bo v primeru uspeha v tej pravdi, kljub temu ostala brez svoje stvarne pravice. Tega pa po ugotovitvah sodišča prve stopnje ni storila. Pritožba pa takšnih ugotovitev sodišča prve stopnje konkretizirano ne izpodbija.
8. Ker pritožba ni utemeljena, podani pa tudi niso razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).