Legislator Giurisprudenza & Legislazione
Sklep X Ips 466/2012 ECLI:SI:VSRS:2013:X.IPS.466.2012 Generato dall'IA

Supreme Court dismisses appeal as applicant failed to prove inconsistent first-instance practice regarding tax assessment conditions.

Numero d'incarto Sklep X Ips 466/2012
Autorità giudiziaria
Giurisdizione Slovenia (SI)
Data della decisione
Esito del giudizio Respinto (Dismissed)

Sintesi Legislator

Generato dall'IA

The Supreme Court of Slovenia rejected the applicant's appeal against a second-instance tax court decision regarding land compensation. The applicant claimed inconsistent practice among first-instance courts but failed to provide evidence of such inconsistency. The court determined that the legal text of the Building Land Act clearly requires assessing individual plot infrastructure, making the first-instance decision legally sound despite its phrasing.

Regesto Legislator

Generato dall'IA

2. točka drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu; 61. člen Zakona o stavbnih zemljiščih: An appeal is not permitted unless the applicant demonstrates a lack of consistent practice in first-instance courts or proves a significant legal issue, as the burden of proof for appeal admissibility lies with the appellant.

Parole chiave

Generato dall'IA
appeal admissibility burden of proof inconsistent practice tax assessment building land compensation supreme court review administrative litigation riserva legale

Disposizioni normative citate

Generato dall'IA
2. točka drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1)
61. člen Zakona o stavbnih zemljiščih (ZSZ/84)
89. člen Zakona o upravnem sporu (ZUS-1)
prvi odstavek 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)
četrta alineja 61. člena Zakona o stavbnih zemljiščih (ZSZ/84)

Giurisprudenza citata

Generato dall'IA
Up-858/08 z dne 3. 6. 2008
Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23.
Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008
2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2.
Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009
2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23.
Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009
2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17.
Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009
2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.
Generato dall'IA

Ti chiedi come si applica questa sentenza alla tua fattispecie?

Analizza questa decisione insieme alla legislazione federale e cantonale, ai commentari e alla giurisprudenza successiva in Legislator AI.

Apri in Legislator →

Testo completo

Revizija se zavrže.

[JEDRO]

Trditveno in dokazno breme glede izpolnjevanja pogojev za dovoljenost revizije je na revidentki.

Ker revidentka zatrjevane neenotnosti prakse sodišča prve stopnje ni izkazala, poleg tega pa je na zastavljeno vprašanje mogoče odgovoriti že z branjem oziroma jezikovno razlago zakonskega besedila 61. člena ZSZ/84, pogoj za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izpolnjen.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka (v nadaljevanju revidentka) vložila revizijo. Glede njene dovoljenosti se sklicuje na 2. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo revidentkino tožbo zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Nova Gorica z dne 6. 5. 2010, s katero je prvostopenjski davčni organ revidentki odmeril nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča (v nadaljevanju NUSZ) za leto 2005 v višini 3,796.868,00 SIT oziroma 15.844,05 EUR in ugotovil, da je bila navedena obveznost po odločbi z dne 13. 6. 2005 že poravnana. Drugostopenjski davčni organ je z odločbo, z dne 2. 3. 2011, zavrnil revidentkino pritožbo zoper odločbo prvostopenjskega davčnega organa.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Skladno z določbo četrtega odstavka 367. b člena ZPP mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje. Če se revident sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča, mora navesti opravilne številke zadev, kopije sodnih odločb sodišč prve stopnje, na katere se sklicuje, pa mora predložiti.

6. Revidentka kot pomembno pravno vprašanje izpostavlja vprašanje:“Katero je območje, katerega komunalna opremljenost z javno infrastrukturo se upošteva v zvezi z 61. členom ZSZ (1984) pri ugotavljanju komunalne opremljenosti posameznega stavbnega zemljišča, za katerega se odmeri nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča?” Navaja, da o tem vprašanju v sodni praksi sodišča prve stopnje ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o njem še ni odločalo. Revidentka neenotnost sodne prakse glede postavljenega vprašanja dokazuje s primerjavo stališč, ki jih je sodišče prve stopnje zavzelo v treh zadevah, in sicer v sodbah U 136/2009 z dne 8. 10. 2010, U 342/2007 z dne 6. 10. 2009 ter III U 90/2011 z dne 12. 10. 2012 (izpodbijana sodba). V vseh treh zadevah je šlo za odmero NUSZ za ista zemljišča v občini ... (naselje K.), ki so v revidentkini lasti. Navaja, da iz navedenih sodb sodišča prve stopnje izhajata dve nasprotujoči si stališči, saj je sodišče prve stopnje v prvih dveh zadevah zavzelo stališče, da je za odmero NUSZ odločilna opremljenost posameznega stavbnega zemljišča, ki sicer spada v določeno urejevalno enoto oziroma območje, v izpodbijani sodbi pa je od tega stališča odstopilo in navedlo, da je bistvena ugotovitev, da je določeno območje, v tem primeru naselje K., v katerega sicer nesporno spadajo zadevna stavbna zemljišča, opremljeno z vodovodnim, električnim, kanalizacijskim in cestnim omrežjem, ne da bi se ukvarjalo z vprašanjem, ali so tudi posamezna zemljišča znotraj območja komunalno opremljena.

7. Po presoji Vrhovnega sodišča iz prve alineje 61. člena Zakona o stavbnih zemljiščih (v nadaljevanju ZSZ(1984))(1) povsem jasno izhaja, da se pri odmeri NUSZ upošteva komunalna opremljenost stavbnega zemljišča, to je posameznega zemljišča, ki je namenjeno gradnji oziroma na katerem je že zgrajen objekt, ki leži v določenem urejevalnem območju občine. Za odmero nadomestila je torej treba ugotoviti, ali je določeno stavbno zemljišče komunalno opremljeno, saj se na podlagi 2. člena Odloka o NUSZ na območju Mestne občine ... nadomestilo plačuje za zazidana in nezazidana stavbna zemljišča, ki so v prostorskih sestavinah srednjeročnega plana Mestne občine ... po svoji namembnosti opredeljena kot poselitvena območja in so opremljena vsaj z vodovodnim in elektroenergetskim omrežjem.

8. Iz izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje na prvi pogled res izhaja, da odločitev o pravilnosti odmere NUSZ temelji zgolj na ugotovitvi, da je območje naselja K. komunalno opremljeno, ker pa revidentova zemljišča nesporno spadajo v to območje, je jasno, da so tudi ta zemljišča komunalno opremljena. Taka ugotovitev sama po sebi ne bi zadoščala za odmero NUSZ za posamezno stavbno zemljišče, saj je povsem možno, da niso vsa zemljišča znotraj določenega območja enako komunalno opremljena, oziroma da določena stavbna zemljišča znotraj območja sploh niso komunalno opremljena. Vendar pa se sodišče prve stopnje v svoji obrazložitvi izrecno sklicuje na obrazložitvi odločb davčnih organov prve in druge stopnje, iz katerih pa jasno izhaja, da so vsi revidentovi sporni objekti oziroma zemljišča priključeni na javno vodovodno omrežje in da uporabljajo vodo iz vodnega zajetja M., ki do območja priteče po javnem omrežju – cevovodih, vodohranih, črpališčih. Sporna zemljišča so tudi opremljena s kanalizacijo – S kanal in z državno cesto (5. stran obrazložitve prvostopenjskega davčnega organa in drugi odstavek na 5. strani obrazložitve drugostopenjskega davčnega organa).

9. Po presoji Vrhovnega sodišča je zatrjevana neskladnost med obema stališčema sodišča prve stopnje zgolj navidezna, saj je sodišče prve stopnje v vseh treh zadevah dejansko upoštevalo komunalno opremljenost posameznega stavbnega zemljišča (in ne zgolj območja), le da je v prvih dveh navedenih sodbah to izrecno zapisalo, v izpodbijani sodbi pa se je le sklicevalo na odločbi prvostopenjskega in drugostopenjskega davčnega organa, kar mu omogoča drugi odstavek 71. člena ZUS-1.

10. Ker revidentka zatrjevane neenotnosti prakse sodišča prve stopnje ni izkazala, poleg tega pa je na zastavljeno vprašanje mogoče odgovoriti že z branjem oziroma jezikovno razlago zakonskega besedila 61. člena ZSZ/84, po presoji Vrhovnega sodišča revidentka ni izkazala, da je izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

11. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.

----

Op. št. (1): Uradni list SRS, št. 18/1984, 32/1985 - popr., 33/1989, Uradni list RS, št. 24/1992 - Odl. US, 29/1995 – ZPDF, 44/1997 – ZSZ.