Legislator Giurisprudenza & Legislazione
VSL sklep II Cp 3469/2012 ECLI:SI:VSLJ:2012:II.CP.3469.2012 Generato dall'IA

Appeal dismissed; regulatory interim order requires exceptional circumstances of imminent harm or irreparable damage.

Numero d'incarto VSL sklep II Cp 3469/2012
Autorità giudiziaria
Giurisdizione Slovenia (SI)
Data della decisione
Esito del giudizio Respinto (Dismissed)

Sintesi Legislator

Generato dall'IA

The appellate court dismissed the plaintiff's appeal against the first-instance court's refusal to issue a regulatory interim order. The plaintiff argued that the defendant's waste disposal activities caused irreparable damage to their property rights, while the defendant contended that the plaintiff's claims were baseless and that the defendant was legally obligated to perform remediation. The court ruled that regulatory interim orders are exceptional and only granted when there is imminent harm or irreparable damage, conditions not met in this case where the defendant's remediation work was verified and the plaintiff's allegations were unfounded.

Regesto Legislator

Generato dall'IA

člen 272 ZIZ; člen 365, točka 2 ZPP: A regulatory interim order may be issued only exceptionally to prevent imminent harm or irreparable damage, requiring the plaintiff to demonstrate both the likelihood of the claim and the existence of such exceptional circumstances.

Parole chiave

Generato dall'IA
regulatory interim order irreparable damage imminent harm property rights exceptional circumstances ZIZ Article 272 ZPP Article 365 violazione delle norme zonali

Disposizioni normative citate

Generato dall'IA
Generato dall'IA

Ti chiedi come si applica questa sentenza alla tua fattispecie?

Analizza questa decisione insieme alla legislazione federale e cantonale, ai commentari e alla giurisprudenza successiva in Legislator AI.

Apri in Legislator →

Testo completo

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

[JEDRO]

Ureditveno (regulacijsko) začasno odredbo je mogoče izdati le izjemoma, zaradi preprečitve grozečega nasilja ali nenadomestljive škode.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katero je tožnica zahtevala, da se toženi prepove vsakršno nadaljnje vznemirjanje in poseganje v lastninsko pravico na parc. 346/2, 349/1, 349/2, 349/2, 345/2, 281/1, 348/2, 348/3 in 348/4 k.o. X, zlasti vnos zemeljskega izkopa ali umetno pripravljene zemlje, nasipanje površine s kompoziti in druge aktivnosti v zvezi s sanacijo peskokopa, dovoz, odlaganje, obdelava, predelava in uničenje različnih odpadkov ter vsakršna preostala ravnanja z odpadki in ostale dejavnosti, ki pomenijo vznemirjanje in posegajo v lastninsko pravico.

2. Zoper tak sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica, ki v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njeni pritožbi te izpodbijani sklep spremeni tako, da izda predlagano začasno odredbo. V pritožbi tožnica navaja, da je začasna odredba njuno potrebna zaradi nastanka težko nadomestljive škode, saj tožena stranka zaradi sanacije dovaža različne odpadke. Z regulacijsko začasno odredbo je potrebno začasno urediti sporno razmerje. Sodišče ni pravilno pretehtalo nevarnosti nastanka težko nadomestljive škode.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo, saj tožnica ni izkazala na verjetnosti terjatve in tudi ne težko nadomesljive škode.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V zavarovanje nedenarne terjatve izda sodišče začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če izkaže tožnik verjetnost terjatve in nastanek težko nadomesljive škode (člen 272 ZIZ). Oba pogoja morata biti podana kumulativno. Ker tožnica predlaga ureditveno (regulacijsko) začasno odredbo, ki jo je mogoče izdati po obstoječi sodni praksi, ki jo citira sodišče prve stopnje le zaradi preprečitve grozečega nasilja ali nenadomestljive škode. V konkretnem primeru ne gre za take izjemne okoliščine kot pravilno navaja sodišče prve stopnje, saj iz tožbenih trditev izhaja, da tožeča stranka izkorišča in opravlja dejavnost peskokopa od leta 1987. Tožena stranka je dolžna izvajati sanacijo na spornih zemljiščih na podlagi potrjenega projekta in to tožena stranka po ugotovitvah Inšpekcije za energetiko in rudarstvo tudi opravlja, tako da so protispisne in neutemeljen trditve o odlaganju odpadkov. Glede na navedeno je bilo pritožbo tožnice zavrniti in potrditi izpodbijani sklep (člen 365, točka 2 ZPP).

6. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu člena 165 ZPP.