Legislator Giurisprudenza & Legislazione
Sklep X Ips 178/2012 ECLI:SI:VSRS:2012:X.IPS.178.2012 Generato dall'IA

Supreme Court dismisses appeal for lack of precise legal issue and failure to prove inconsistent lower court practice.

Numero d'incarto Sklep X Ips 178/2012
Autorità giudiziaria
Giurisdizione Slovenia (SI)
Data della decisione
Esito del giudizio Respinto (Dismissed)

Sintesi Legislator

Generato dall'IA

The Supreme Court of Slovenia rejected the applicant's appeal against a first-instance judgment denying legal aid. The applicant argued that the lower court's decision was inconsistent with Supreme Court practice, but failed to precisely define the specific legal question or substantiate the alleged inconsistency. The court ruled that without a clearly stated and proven significant legal issue, the condition for admitting the appeal under Article 83 of the Administrative Procedure Act cannot be met.

Regesto Legislator

Generato dall'IA

Article 83, paragraph 2, point 2 of the Administrative Procedure Act; Article 89 of the Administrative Procedure Act: An appeal is inadmissible if the appellant fails to precisely and concretely formulate a significant legal issue essential to the decision and fails to prove the existence of inconsistent lower court practice.

Parole chiave

Generato dall'IA
administrative appeal admissibility burden of proof on appellant inconsistent judicial practice significant legal issue administrative procedure act legal aid denial supreme court review revisione bancaria

Disposizioni normative citate

Generato dall'IA
Article 83, paragraph 2, point 2 of the Administrative Procedure Act
Article 89 of the Administrative Procedure Act
Article 63, paragraph 1 of the Administrative Procedure Act
Article 25, paragraph 4 of the Act on Free Legal Aid
Article 367a, paragraph 1 of the Code of Civil Procedure
Article 367b, paragraph 4 of the Code of Civil Procedure

Giurisprudenza citata

Generato dall'IA
Generato dall'IA

Ti chiedi come si applica questa sentenza alla tua fattispecie?

Analizza questa decisione insieme alla legislazione federale e cantonale, ai commentari e alla giurisprudenza successiva in Legislator AI.

Apri in Legislator →

Testo completo

Revizija se zavrže.

[JEDRO]

Trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije sta na revidentu.

Brez natančno in konkretno postavljenega pomembnega pravnega vprašanja (oziroma vprašanja, ki je v obravnavani zadevi bistveno za odločitev) ni mogoče ugotavljati, ali zatrjevana neenotnost sodne prakse prvostopenjskega sodišča, ki jo revident uveljavlja v okviru 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 in jo utemeljuje s sklicevanjem na sodbo sodišča prve stopnje, obstoji.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka (revident) vložila revizijo, katere dovoljenost uveljavlja po 2. točki drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

2. Revizija ni dovoljena.

3. S pravnomočno sodbo, ki jo revident izpodbija z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo njegovo tožbo zoper odločbo tožene stranke, št. Bpp 359/2012 z dne 13. 2. 2012. S to odločbo je tožena stranka zavrnila revidentovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem II. stopnje v kazenskem postopku pred Okrajnim sodiščem v Črnomlju I K 64269/2010, v obsegu sestave in vložitve pritožbe zoper sodbo z dne 19. 12. 2011, ki jo je revidentov pooblaščenec vložil 3. 2. 2012. V postopku je bilo ugotovljeno, da ne gre za nujen primer iz četrtega odstavka 25. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), in da je bila prošnja vložena za dejanje, ki je bilo že opravljeno pred dnem vložitve prošnje za brezplačno pravno pomoč.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je v več svojih sklepih, med drugim tudi v zadevi Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Revident z navedbo, „da je sodna praksa prvostopenjskega sodišča glede spornega pravnega vprašanja neenotna,“ po vsebini uveljavlja 2. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

6. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Upoštevaje sprejeto stališče o trditvenem in dokaznem bremenu in upoštevaje določbo četrtega odstavka 367. b člena ZPP, ki se po določbi prvega odstavka 22. člena uporablja za vprašanja postopka, ki z ZUS-1 niso urejena, mora revident v svoji vlogi natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo kršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito. Zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje. Če se revident sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča, mora navesti opravilne številke zadev, kopije sodnih odločb sodišč prve stopnje, na katere se sklicuje, pa mora reviziji priložiti.

7. Po presoji Vrhovnega sodišča revident v obravnavani zadevi ni zadostil standardu natančnosti in konkretnosti opredelitve pravnega vprašanja, kot je opisan v 6. točki obrazložitve tega sklepa.

8. Brez natančno in konkretno postavljenega pomembnega pravnega vprašanja (oziroma vprašanja, ki je v obravnavani zadevi bistveno za odločitev) pa ni mogoče ugotavljati, ali zatrjevana neenotnost sodne prakse prvostopenjskega sodišča, ki jo revident uveljavlja v okviru 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 in jo utemeljuje s sklicevanjem na sodbo sodišča prve stopnje III U 216/2011 (ki jo prilaga), obstoji.

9. Ker revident pomembnega pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, niti ni izpostavil, ni izkazal izpolnjevanja pogoja za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

10. Zato je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.