Legislator Giurisprudenza & Legislazione
VSL sklep I Cp 2670/2011 ECLI:SI:VSLJ:2012:I.CP.2670.2011 Generato dall'IA

Appeal dismissed; parties in settlement without cost agreement each bear their own litigation costs per ZPP 159(1).

Numero d'incarto VSL sklep I Cp 2670/2011
Autorità giudiziaria
Giurisdizione Slovenia (SI)
Data della decisione
Esito del giudizio Respinto (Dismissed)

Sintesi Legislator

Generato dall'IA

The appeal was dismissed, and the first-instance court's order confirming each party bears its own costs was upheld. The plaintiff argued that since they largely succeeded in the settlement, the court should award them the defendant's costs, noting the settlement left cost allocation to the court. The court ruled that absent an explicit agreement on costs within the settlement, the statutory rule applies that each party covers their own expenses regardless of the degree of success achieved.

Regesto Legislator

Generato dall'IA

159. člen ZPP; Če pravni stranki v sodni poravnavi ne dogovorita o stroških, vsaka krije svoje stroške.

Parole chiave

Generato dall'IA
sodna poravnava pravdni stroški ZPP 159 delno razveljavitev pritožba zavrnjena credito contestato mancata attuazione degli accordi illeciti obbligazione divisibile

Disposizioni normative citate

Generato dall'IA
Generato dall'IA

Ti chiedi come si applica questa sentenza alla tua fattispecie?

Analizza questa decisione insieme alla legislazione federale e cantonale, ai commentari e alla giurisprudenza successiva in Legislator AI.

Apri in Legislator →

Testo completo

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Kadar pravdni stranki skleneta sodno poravnavo, je usoda njunih stroškovnih zahtevkov odvisna od njunega dogovora. Če se v poravnavi o tem ne sporazumeta, v skladu s prvim odstavkom 159. člena ZPP vsaka krije svoje stroške.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da pravdni stranki, ki sta spor končali s sodno poravnavo, sami krijeta svoje pravdne stroške.

2. Tožnik se je pritožil zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni in toženki naloži plačilo vseh tožnikovih stroškov z zamudnimi obrestmi. Navaja, da sta pravdni stranki sicer sklenili sodno poravnavo, vendar sta odločitev o stroških postopka prepustili sodišču. Tožnik je glede na vsebino poravnave uspel s pretežnim delom svojega zahtevka. Sodišče bi zato o stroških moralo odločiti po uspehu v pravdi, pri tem pa upoštevati tudi dejstvo, da je pritožbeno sodišče prvo sodbo le delno razveljavilo, potrdilo pa jo je v izreku glede skupnih premičnin.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče o povrnitvi pravdnih stroškov praviloma odloči glede na doseženi uspeh strank v pravdi, upoštevaje 154. člen Zakona o pravdnem postopku (1) (ZPP). Kadar pravdni stranki skleneta sodno poravnavo, pa je usoda njunih stroškovnih zahtevkov odvisna od njunega dogovora. Če se v poravnavi o tem ne sporazumeta, v skladu s prvim odstavkom 159. člena ZPP vsaka krije svoje stroške.

6. V obravnavanem primeru se pravdni stranki v sodni poravnavi nista izrecno dogovorili o povrnitvi pravdnih stroškov. Sklenjene sodne poravnave tudi nista omejili le na glavno stvar. Nasprotno, v 3. točki poravnave sta soglašali, da z njeno izpolnitvijo druga do druge nimata nobenih zahtevkov več. Takšen izrecen zapis v poravnavi kaže, da sta pravdni stranki vendarle imeli v mislih tudi medsebojne stroškovne zahtevke.

7. Sodišče prve stopnje je torej pravilno uporabilo materialno pravo, ko je izpodbijani sklep oprlo na pravilo iz prvega odstavka 159. člena ZPP. Merilo uspeha v pravdi bi moralo upoštevati pri odločanju le, če bi se pravdni stranki v sodni poravnavi izrecno dogovorili za plačilo pravdnih stroškov po sodni odmeri. Ker sklenjena sodna poravnava takšnega dogovora ne vsebuje, ni pomembno, v kakšnem obsegu je tožniku s sklenitvijo poravnave uspelo uveljaviti njegove zahtevke, ki so bili predmet obravnavanja v tej pravdi. Toženka mu povračila stroškov, ki jih je priglasila njegova pooblaščenka, ne dolguje. Navsezadnje pa tožnik ugodnejše odločitve o stroških postopka ne bi mogel doseči niti tedaj, če bi se štelo, da pravdni stranki ob sklepanju sodne poravnave nista upoštevali tistih pravdnih stroškov, ki so nastali v zvezi z odločitvijo o skupnih premičninah pravdnih strank – ta je vsebovana v 3. in 4. točki prve sodbe z dne 8. 7. 2009 in je postala pravnomočna že pred sklenitvijo sodne poravnave. Tožnikov uspeh namreč niti v tem delu ni presegel polovičnega: sodišče je le delno ugodilo njegovemu zahtevku glede posameznih premičnih stvari, ki sodijo v skupno premoženje pravdnih strank, namesto zahtevanega deleža 7/10 pa mu je na tem premoženju prisodilo le ½.

8. Potemtakem je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Pritožbeni razlogi niso podani, v postopku na prvi stopnji pa tudi ni bilo procesnih ali materialnih kršitev, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti. Tožnikovo pritožbo je zato zavrnilo in na podlagi 2. točke 365. člena ZPP potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

9. Odločitev o zavrnitvi pritožbe zajema tudi priglašene pritožbene stroške. Ker je tožnik s pritožbo propadel, mora svoje stroške zanjo po prvem odstavku 165. člena ZPP in v zvezi s 155. členom istega zakona kriti sam.

(1) RS, št. 73/2007-UPB 3 in 45/2008