Legislator Giurisprudenza & Legislazione
sodba III U 467/2010 ECLI:SI:UPRS:2011:III.U.467.2010 Generato dall'IA

Administrative court dismisses claim for asbestos compensation for both disease forms, ruling only the most severe verified condition counts.

Numero d'incarto sodba III U 467/2010
Autorità giudiziaria
Giurisdizione Slovenia (SI)
Data della decisione
Esito del giudizio Respinto (Dismissed)

Sintesi Legislator

Generato dall'IA

The administrative court dismissed the plaintiff's appeal against the government's decision to pay compensation for only the most severe verified form of asbestos-related disease. The plaintiff argued that compensation should cover both verified conditions, but the court held that the special law governing asbestos compensation requires the most severe condition to be used for calculation. Furthermore, the court ruled that any objections regarding the plaintiff's liability for the employer's share must have been raised during the prior settlement procedure rather than in this administrative lawsuit.

Regesto Legislator

Generato dall'IA

Zakon o odpravljanju posledic dela z azbestom; Pravilnik o pogojih za določitev bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu: In cases where multiple occupational diseases are verified due to asbestos exposure, compensation is calculated based on the most severe verified condition, and objections regarding liability for the employer's share must be raised in the settlement procedure.

Parole chiave

Generato dall'IA
asbestos compensation occupational disease verification most severe condition administrative settlement procedure employer liability share ZOPDA interpretation administrative litigation accordo verticale o orizzontale

Disposizioni normative citate

Generato dall'IA
Zakon o odpravljanju posledic dela z azbestom
Pravilnik o pogojih za določitev bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu
Zakon o upravnem postopku
Zakon o upravnem sporu
Generato dall'IA

Ti chiedi come si applica questa sentenza alla tua fattispecie?

Analizza questa decisione insieme alla legislazione federale e cantonale, ai commentari e alla giurisprudenza successiva in Legislator AI.

Apri in Legislator →

Testo completo

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

[JEDRO]

ZOPDA in Pravilnik je treba razlagati tako, da se odškodnina izplača za najtežjo verificirano poklicno bolezen, četudi sta bili verificirani dve poklicni bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu.

Kolikor je imela prizadeta stranka ugovore glede svoje zavezanosti za plačilo odškodnine, bi morala te ugovore uveljavljati v postopku sporazumevanja o odškodnini (10. člen ZOPDA), ne pa šele v postopku upravnega spora.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano odločbo je Vlada Republike Slovenije, Komisija za odpravljanje posledic dela z azbestom (v nadaljnjem besedilu komisija) pod točko 1. odločila, da je tožeča stranka upravičena do izplačila odškodnine zaradi poklicne bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu – azbestoza, v znesku 18.167,33 EUR; pod točko 2., da Republika Slovenija izplača na podlagi doseženega sporazuma tožeči stranki znesek odškodnine v višini 10.900,40 EUR; pod točko 3. pa, da delodajalec A. d.o.o., izplača na podlagi doseženega sporazuma upravičencu znesek odškodnine v višini 7.266,93 EUR.

V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je komisija na 19. seji dne 3.9.2010 na podlagi vloge in mnenja interdisciplinarne skupine strokovnjakov ugotovila, da tožeča stranka izpolnjuje pogoje iz 1. in 2. alinee 1. odstavka 5. člena Zakona o odpravljanju posledic dela z azbestom in je upravičena do izplačila odškodnine zaradi izpostavljenosti azbestu. Tožeča stranka izpolnjuje pogoje za izplačilo odškodnine zaradi izpostavljenosti azbestu, ker je bila zaposlena pri delodajalcu, ki je na delovnem mestu, kjer je bil upravičenec izpostavljen azbestu, predeloval, skladiščil, ugrajeval, uporabljal ali odstranjeval azbest oziroma azbestne izdelke, ter je bila z mnenjem verificirana poklicna bolezen zaradi izpostavljenosti azbestu. Višina odškodnine je bila določena v skladu s 6. členom Pravilnika o pogojih za določitev bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu in merilih za določitev višine, ki določa, da se za izračun odškodnine upošteva poklicna bolezen azbestoze oziroma najtežja oblika verificirane poklicne bolezni. Na podlagi 2. odstavka 10. člena Zakona o odpravljanju posledic dela z azbestom krije Republika Slovenija odškodnino v višini 60% na način iz 6. člena zakona določenega zneska. Sporazum o odškodnini z upravičencem pa je dosežen, ko ga ta podpiše. V skladu z 3. odstavkom istega člena krije delodajalec odškodnino v višini 40% določenega zneska. Sporazum o odškodnini med upravičencem in delodajalcem pa je dosežen, ko ga podpišeta obe stranki. Na podlagi 1. odstavka 10. člena zakona, se predlog sporazuma o izplačilu odškodnine pošlje upravičencu in delodajalcu v podpis, upravičencu se odškodnina izplača v treh mesecih po datumu, ko sporazum podpišejo stranke sporazuma.

Tožeča stranka izpodbija odločbo tožene stranke iz razloga napačne uporabe materialnega prava in kršitev pravil postopka. V tožbi navaja, da sta tožeči stranki na podlagi mnenja interdisciplinarne skupine UKC Ljubljana imenovane na podlagi 9. člena Zakona o odpravljanju posledic dela z azbestom, verificiral dve poklicni bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu in sicer poklicno bolezen azbestoza pljuč (šifra po MKB 192-J 61) in poklicno bolezen plevre – kalcinacija in zadebelitev kostalne in diafragmalne plevme objestransko (šifra po MKB 192-J 92). Obe poklicni bolezni sta kot taki opredeljeni v navedenem zakonu zato bi morala biti tožeči stranki določena odškodnina za obe poklicni bolezni. Zakonski predpisi v nobenem določilu ne določajo možnosti, da bi tožena stranka opredelila odškodnino zgolj za eno poklicnih bolezni v primeru, da ima upravičenec verificirani dve poklicni bolezni, kot je v konkretnem primeru tožeče stranke. Kršitev Zakona o splošnem upravnem postopku pa je bila storjena s tem, da tožeči stranki pred odločitvijo upravnega organa prve stopnje ni bilo omogočeno neposredno zaslišanje, s čemer so podane bistvene kršitve določb postopka. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in samo določi višino in način plačevanja odškodnine, oziroma jo vrne upravnemu organu prve stopnje v novo odločanje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe tožeče stranke in dodatno navaja, da zakon v svojem besedilu uporablja besedno zvezo poklicna bolezen v ednini, kar nakazuje, da se odškodnina izplača le za eno poklicno bolezen, Pravilnik o pogojih za določitev bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu in merilih za določitev višine odškodnine, določa znesek odškodnine za posamezne vrste bolezni po shemi, določeni v 6. členu. Zaradi enotnega stališča se je izoblikovala praksa, da se odškodnine izplača za najtežjo verificirano poklicno bolezen, saj se pri izračunu višine odškodnine za lažje oblike poklicnih bolezni upošteva tudi pričakovani razvoj bolezni. Poleg tega so posamezne poklicne bolezni v shemi, določene glede na težo poklicne bolezni in že sam vrstni red določa, da se izplača odškodnina le za najtežjo obliko. V primeru poslabšanja stanja za težjo obliko poklicne bolezni, pa se določi razlika odškodnine med višino odškodnine določene na podlagi zadnjega mnenja in valorizirane višine že izplačane odškodnine. Na podlagi 9. člena zakona interdisciplinarna skupina strokovnjakov poleg poklicne bolezni ugotavlja tudi poslabšanje življenjskih funkcij. Najmilejša oblika poklicne bolezni praviloma ne povzroči zmanjšanja življenjskih funkcij, z vsako hujšo obliko poklicne bolezni pa se zmanjšujejo tudi življenjske funkcije, kar se upošteva pri določitvi višine odškodnine. To pomeni, da ni mogoče računati odškodnine za vsako posamezno poklicno bolezen, temveč samo za najhujšo obliko bolezni.

Prizadeta stranka družba A. d.o.o. v odgovoru na tožbo prereka, da bi tožeči stranki bila dolžna plačati odškodnino zaradi poklicne bolezni izpostavljenosti azbestu. Družba B. p.o., ki je pogodbeno opravljala dela za družbo C., je šla leta 1990 v stečaj in ne obstaja več. Družba A. d.o.o. je zasebna družba, ustanovljena leta 1992, ki ni nikoli zaposlovala tožeče stranke in tudi ni nikoli izvajala nobenih pogodbenih del za podjetje C. Tožeča stranka tako iz tega naslova ne more imeti do družbe A. d.o.o. nobenih zahtevkov.

Tožba ni utemeljena.

V zadevi ni sporno, da je tožeča stranka kot upravičena oseba iz 2. člena Zakona o odpravljanju posledic dela z azbestom (Ur. list RS, št. 38/06, 139/06 in 51/09 – v nadaljnjem besedilu ZOPDA) vložila vlogo za priznanje odškodnine zaradi izpostavljenosti azbestu na podlagi 5. člena ZOPDA. Iz mnenja o verifikaciji poklicne bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu, ki ga je k vlogi priložila tožeča stranka izhaja, da je interdisiplinarna skupina strokovnjakov pri tožeči stranki verificirala dve poklicni bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu in sicer azbestozo pljuč in bolezen plevre: kalcinacije in zadebelitve kostalne in diafragmalne plevre obojestransko, brez zmanjšanja življenjskih funkcij. Iz upravnega spisa pa tudi izhaja, da je bilo delodajalcu A. d.o.o., v postopku izdaje izpodbijane odločbe, poslano obvestilo o vlogi tožeče stranke in vabilo delodajalcu k aktivni udeležbi, kot stranskemu udeležencu, ki pa do izdaje izpodbijane odločbe ni podal nobenega odgovora.

V zadevi je sporno ali upravičencu iz 2. člena ZOPDA, ki izpolnjuje pogoje iz 1. odstavka 5. člena istega zakona v primeru, da je interdisciplinarna skupina strokovnjakov iz 9. člena ZOPDA verificirala dve poklicni bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu, gre odškodnina za vsako posamezno vrsto bolezni ali pa le za najtežjo verificirano poklicno bolezen. Odškodnino za posamezne vrste poklicnih bolezni se določi po shemi, določeni v 1. odstavku 6. člena ZOPDA, ki določa maksimalne višine odškodnine, ki so odvisne od pričakovanja razvoja bolezni, zmanjšanja življenjskih funkcij ter od starosti upravičencev. Natančnejša merila so določena v Pravilniku o pogojih za določitev bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu in merilih za določitev višine odškodnine (Ur. list RS, št. 61/07 – v nadaljnjem besedilu Pravilnik), ki je izdan po pooblastilu iz 4. odstavka 6. člena ZOPDA. Pravilnik v 6. členu določa znesek odškodnine za posamezne vrste bolezni po določeni shemi. Tudi po mnenju sodišča je ZOPDA in Pravilnik treba razlagati tako, da se odškodnina izplača za najtežjo verificirano poklicno bolezen, saj se pri izračunu višine odškodnine za lažje oblike poklicnih bolezni upošteva tudi pričakovani razvoj bolezni. V primeru poslabšanja stanja na težjo obliko poklicne bolezni, pa se določi višina razlike odškodnine med višino odškodnine določene na podlagi zadnjega mnenja in valorizirane višine že izplačane odškodnine. Na podlagi 9. člena ZOPDA ugotavlja interdisciplinarna skupina strokovnjakov poleg poklicne bolezni tudi poslabšanja življenjskih funkcij. Najmilejša oblika poklicne bolezni kot izhaja iz upravnega spisa, praviloma ne povzroči zmanjšanja življenjskih funkcij, z vsako hujšo obliko poklicne bolezni pa se zmanjšujejo tudi življenjske funkcije, kar kaže na to, da je mogoče računati odškodnino samo za najhujšo obliko bolezni. Do enakega zaključka pa je moč priti tudi z gramatikalno razlago tako ZOPDA kot Pravilnika, ki v besedilu v določbah, ki opredeljujejo ugotavljanje poklicne bolezni uporabljata ednino. V posledici tega pa tudi predpisano strokovno mnenje nosi naslov „mnenje o verifikaciji poklicne bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu“, ki ravno tako uporablja ednino. Glede na navedeno, je ugovor tožeče stranke, da bi ji morala biti priznana odškodnina za vsako posamezno obliko bolezni neutemeljen.

ZOPDA je specialni predpis, ki določa pogoje za izplačilo in uveljavljanje izplačila (5. člen) in v 3. odstavku tega člena določa, da se v postopku iz 3. alineje 1. odstavka tega člena (da je bilo v postopku pred medresorsko komisijo ugotovljeno, da so izpolnjeni pogoji za izplačilo odškodnine upravičencu), uporabijo določbe predpisov o splošnem upravnem postopku, kolikor ni s tem zakonom drugače določeno. Postopek je določen v 8. do 11. členu ZOPDA. Gre torej za to, da je v tem zakonu določen poseben postopek, ki že od vsega začetka vključuje stranko (saj se postopek lahko začne samo na njeno zahtevo). Pred odločitvijo o tem, da se upravičencu prizna odškodnina pa poteka postopek sporazumevanja (4. alineja 1. odstavka 5. člena). To torej pomeni, da je tožeča stranka v postopku ves čas sodelovala, zato je (kot že navedeno) neutemeljen ugovor kršitve načela zaslišanja stranke.

Ugovor prizadete stranke, da ni zavezanec za plačilo sorazmernega deleža odškodnine, je po presoji sodišča, neutemeljen. Kolikor je imela prizadeta stranka ugovore glede svoje zavezanosti za plačilo odškodnine, bi morala te ugovore uveljavljati v postopku sporazumevanja o odškodnini (10. člen ZOPDA), ne pa šele v postopku upravnega spora. Na podlagi 1. odstavka 10. člena ZOPDA se predlog sporazuma o izplačilu odškodnine pošlje upravičencu in delodajalcu v podpis, in šele po podpisu sporazuma, se odškodnina upravičencu izplača. Zavezanec je torej moral sporazum podpisati. Morebitne statusne spremembe, ki v postopku sporazumevanja niso bile uveljavljene (4. odstavek 10. člena ZOPDA), za odločitev v tem upravnem sporu niso relevantne.

Glede na navedeno je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, ter da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

K točki 2 izreka:

Odločitev glede stroškov postopka temelji na 4. odstavku 25. člena ZUS-1, ki določa, da v primeru če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.