Legislator Giurisprudenza & Legislazione
VSL sodba I Cp 4342/2010 ECLI:SI:VSLJ:2011:I.CP.4342.2010 Generato dall'IA

Appeal dismissed; good faith possession requires registration knowledge, protecting registered title holder under land registry trust principle.

Numero d'incarto VSL sodba I Cp 4342/2010
Autorità giudiziaria
Giurisdizione Slovenia (SI)
Data della decisione
Esito del giudizio Respinto (Dismissed)

Sintesi Legislator

Generato dall'IA

The appellate court dismissed the appeal, upholding the first-instance judgment that rejected the plaintiff's claim for ownership via acquisitive prescription. The plaintiff argued he acted in good faith despite not being registered, citing his actions and the town's recognition of him as owner. The court ruled that explicit knowledge of non-registration precludes good faith possession, as the trust in the land registry protects the subsequent registered owner who acquired rights in reliance on the public record.

Regesto Legislator

Generato dall'IA

2. odst. 28. člena ZTLR; 2. odst. 44. člena SPZ: The principle of trust in the land registry prohibits the acquired right of a possessor from harming a subsequent bona fide acquirer who relied on the registered title, and explicit knowledge of non-registration negates good faith possession.

Parole chiave

Generato dall'IA
acquisitive prescription good faith possession land registry trust bona fide acquirer Zakon o temeljnih lastninskih razmerjih Stvarnopravni zakonik registration requirement indigenza processuale non provata

Disposizioni normative citate

Generato dall'IA
Generato dall'IA

Ti chiedi come si applica questa sentenza alla tua fattispecie?

Analizza questa decisione insieme alla legislazione federale e cantonale, ai commentari e alla giurisprudenza successiva in Legislator AI.

Apri in Legislator →

Testo completo

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Pravilo, da s priposestvovanjem pridobljena pravica ne sme biti na škodo tistemu, ki je v zaupanju v javne knjige pridobil pravico, še preden je bila s priposestvovanjem pridobljena pravica vpisana v zemljiško knjigo, izhaja že iz temeljnega načela zemljiškoknjižnega prava – načela zaupanja v zemljiško knjigo.

Tožnik, ki je (izrecno) vedel, da ni vpisan v zemljiško knjigo, in zato „ni bil čisto 100%“, ali je lastnik, ne more biti dobroverni posestnik.

[OBRAZLOŽITEV]

(1) Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja in za vknjižbo lastninske pravice na ime tožnika (tč. 1) ter temu naložilo povrnitev pravdnih stroškov toženca (tč. 2).

(2) Proti navedeni sodbi se je pravočasno pritožil tožnik, ki uveljavlja vse pritožbene razloge, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje, ali pa sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi ter tožencu naloži povračilo pravdnih stroškov prvostopenjskega in pritožbenega postopka.

(3) V pritožbi povzema izpovedbe prič D. T. in C. B., s katerimi utemeljuje zaključek, da je v nasprotju z ugotovitvijo sodišča izkazal najmanj desetletno posest, čeprav jo je izvrševal po drugi osebi – C. B. Glede ugotovitve sodišča, da ni bil v dobri veri, navaja, da je sicer res izpovedal, »da je mislil, da je lastnik nepremičnine, vendar ne čisto 100 %«, vendar to še ne pomeni, da ni bil v dobri veri. Povedal je namreč, da ni bil registriran v zemljiški knjigi, pri čemer že iz poimenovanja (»registracija«) izhaja, da te registracije, ki je dejansko vpis, ni štel za tako pomembno oziroma sploh za dejanje, s katerim bi postal lastnik. Njegova dobra vera izhaja tudi iz njegovih siceršnjega ravnanja (urejanje ceste, napeljevanje vodovoda, elektrike), za lastnika pa so ga imeli tudi na občini.

(4) Toženec na pritožbo ni odgovoril.

(5) Pritožba ni utemeljena.

(6) Prvo sodišče je pravilno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva (posest in dobra vera tožnika, potek 10-letne priposestvovalne dobe, dobra vera toženca) in pravilno uporabilo materialno pravo (20., 28., 30. in 72. čl. Zakona o temeljnih lastninskih razmerjih, UL SFRJ 6/1980 s spremembami; ZTLR). Očitek o storjenih kršitvah določb postopka pa tudi ni utemeljen, saj niti ni konkretiziran.

(7) Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je tožnik kot kupec 01. 10. 1982 sklenil prodajno pogodbo za predmetno nepremičnino, vendar ni dosegel vpisa v zemljiško knjigo, saj ga niti ni predlagal. Ker je pridobil veljavni pravni naslov, bi na podlagi 2. odst. 28. čl. ZTLR ob izpolnjenih pogojih po 10 letih posesti pridobil lastninsko pravico. Vendar je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da tožnik ni izpolnil pogoja posesti in dobrovernosti. Ugotovilo je tudi, da je bil toženec kot kasnejši kupec iste nepremičnine ob sklepanju prodajne pogodbe in ob vpisu svoje lastninske pravice v zemljiško knjigo v dobri veri.

(8) Pritožba, ki napada zgolj ugotovitev obstoja posesti in dobre vere priposestvovalca, ne izpodbija pa tudi ugotovitve o toženčevi dobri veri glede njegove pridobitve lastninske pravice, ne more biti uspešna. Načelo zaupanja v zemljiško knjigo (sedaj izraženo npr. v 8. čl. Zakona o zemljiški knjigi, UL RS 58/200; ZZK-1) je temeljno načelo zemljiškoknjižnega prava, po katerem ne more trpeti škodljivih posledic tisti, ki se ob poštenem ravnanju zanese na podatke o pravicah, ki so vpisani v zemljiški knjigi. To med drugim pomeni tudi, da pravica tožnika, pridobljena z izvenknjižnim priposestvovanjem, ne more biti na škodo tožencu, ki se je v dobri veri zanesel na vpis v zemljiški knjigi ter sporno nepremičnino pridobil od zemljiškoknjižnega prednika, še preden bi tožnik morebiti dosegel ugotovitev priposestvovanja in vpis v zemljiško knjigo. Načelo varstva dobrovernega pridobitelja sedaj določa veljavni Stvarnopravni zakonik (UL RS 87/2002; SPZ) v 2. odst. 44. člena, prej pa smiselno enako tudi Obči državljanski zakonik v 1500. paragrafu. Tako tudi, če bi pritožnik izpolnil vse potrebne pogoje za priposestvovanje sporne nepremičnine, ob neizpodbijani ugotovitvi, da je bil toženec ob pridobitvi lastninske pravice zaupaje v vpis v zemljiški knjigi v dobri veri, to ne bi moglo privesti do drugačne odločitve, kot je izpodbijana.

(9) Kljub temu, da že navedeni razlogi narekujejo zavrnitev pritožbe in potrditev prve sodbe, pritožbeno sodišče še opozarja, da »dobra vera« v stvarnem pravu načeloma temelji na nepoznavanju dejstev, ne pa na nepoznavanju pravnega pravila, da je vpis v zemljiško knjigo za pridobitev lastninske pravice potreben. Prvostopenjsko sodišče se je tako pravilno oprlo tudi na tožnikovo jasno izpovedbo, da je za vpis v zemljiško knjigo pooblastil drugo pričo, ki pa ga ni mogla vpisati ter da je zaradi sprememb v življenju opustil namen zidanja na predmetni nepremičnini in se v zemljiško knjigo ni vpisal. Tudi glede vloge za gradnjo je jasno izpovedal, da so jo na občini zavrnili, ker ni bil »registriran« v zemljiški knjigi. Končno pa je tudi na vprašanje svojega pooblaščenca, ali je mislil, da je lastnik parcele, izpovedal »da je, vendar ne čisto 100 %, ker pač ni registriran«, pri čemer v pritožbi celo pojasni, da je z »registracijo« mišljen »vpis«. Prvostopenjsko sodišče je tako pravilno ugotovilo tudi to, da tožnik, ki je (izrecno) vedel, da ni vpisan v zemljiško knjigo, ne more biti dobroverni posestnik.

(10) Ker tudi morebitna ugodna odločitev glede ugotovljene tožnikove posesti ne more vplivati na končno odločitev o pritožbi, se pritožbeno sodišče do navedb glede tega ni posebej opredeljevalo.

(11) Izkaže se, da so pritožbeni očitki neutemeljeni. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo, izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje pa v potrdilo (353. čl. Zakona o pravdnem postopku, UL RS 26/99 s spremembami; ZPP).

(12) Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 154. čl. istega zakona. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, ni upravičen do povračila svojih pritožbenih stroškov.