Legislator Giurisprudenza & Legislazione
VSL sklep I Ip 1721/2010 ECLI:SI:VSLJ:2010:I.IP.1721.2010 Generato dall'IA

Appeal dismissed; no legal interest in objection to assignment order without established debt title.

Numero d'incarto VSL sklep I Ip 1721/2010
Autorità giudiziaria
Giurisdizione Slovenia (SI)
Data della decisione
Esito del giudizio Respinto (Dismissed)

Sintesi Legislator

Generato dall'IA

The Higher Court dismissed the appeal against the first-instance court's rejection of the debtor's debtor's objection to a debt assignment order. The debtor argued that the assignment order was insufficient to secure delivery of goods, creating a risk of loss if the goods were seized by the assignee. The court held that the assignment order does not establish an enforceable title for the underlying debt and therefore does not infringe upon the debtor's debtor's rights at this stage. Consequently, the court ruled that the debtor's debtor lacks a legal interest in filing an objection and must initiate separate litigation to enforce the debt.

Regesto Legislator

Generato dall'IA

Zakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), 120. člen v povezavi s 156. členom; 157. člen; 155. člen: An objection to a debt assignment order lacks legal interest where the assignment does not establish an enforceable title for the underlying claim, requiring separate litigation for enforcement.

Parole chiave

Generato dall'IA
debt assignment order legal interest in objection enforceable title requirement enforcement proceedings assignment of claim inesigibilità dell'esecuzione dell'allontanamento trasmissione di un atto processuale ritiro dell'atto procedurale

Disposizioni normative citate

Generato dall'IA
Generato dall'IA

Ti chiedi come si applica questa sentenza alla tua fattispecie?

Analizza questa decisione insieme alla legislazione federale e cantonale, ai commentari e alla giurisprudenza successiva in Legislator AI.

Apri in Legislator →

Testo completo

Pritožba se zavrne in se sklep v izpodbijanem delu (I. točka izreka in II. točka izreka, kolikor se nanaša na dolžnikovega dolžnika) potrdi.

Dolžnikov dolžnik in upnik sama krijeta vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

S sklepom o prenosu terjatve ni ugotovljen obstoj dolžnikove terjatve zoper dolžnikovega dolžnika, zato ta sklep ne predstavlja izvršilnega naslova. Če se dolžnikov dolžnik brani in noče prostovoljno izpolniti obveznosti, mora upnik začeti s sodnimi postopki. Dolžnikov dolžnik zato nima pravnega interesa za vložitev ugovora proti sklepu o prenosu dolžnikove terjatve, ki jo ima do dolžnikovega dolžnika, saj v tej fazi postopka še ni poseženo v njegove pravice in pravne interese.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo ugovor dolžnikovega dolžnika proti sklepu o prenosu z dne 11. 12. 2009 (I. točka izreka) ter sklenilo, da dolžnikov dolžnik in upnik sama krijeta stroške ugovornega postopka (II. točka izreka).

Proti I. točki in delu II. točke izreka sklepa, kolikor se nanaša nanj, se je pravočasno pritožil dolžnikov dolžnik zaradi nepopolne in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in kršitev pravil postopka. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve prvostopnemu sodišču v nov postopek, upniku pa naj se naloži povrnitev stroškov dolžnikovega dolžnika za ugovor na sklep o izvršbi in sklep o prenosu ter pritožbo zoper sklep z dne 15. 12. 2010 z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V pritožbi podrobno pojasnjuje dejstva, vezana na preneseno terjatev, pravni interes za vložitev ugovora pa utemeljuje z navedbo, da bi v primeru, da izpodbijani sklep ostane v veljavi, moral premičnine izročiti v hrambo izvršitelju. To pa glede na pogojnost terjatve ni mogoče, zaradi česar bi dolžnikov dolžnik zapadel v bistveno manj ugoden položaj, kot ga ima, saj bo v primeru, da izroči navedene premičnine (če bi to sploh fizično bilo mogoče) izvršitelju, po 1. 5. 2010 dolžan po navodilu družbe T., ki bo s tem datumom legitimna imetnica terjatve po sklenjeni gradbeni pogodbi, izdobaviti hišo njej. Tega pa ne bo mogel storiti, ker bo ves material pri izvršitelju in na njem bo (povsem nezakonito) oblikovana zastavna pravica. S tem pa dolžnikov dolžnik do družbe T. ne bo mogel izpolniti obveznosti po sklenjeni gradbeni pogodbi, kar bo imelo za posledico odškodninsko in drugo pogodbeno odgovornost dolžnikovega dolžnika za neizpolnitev pogodbe. Pravno podlago za vložitev ugovora vidi v tretjem odstavku 120. člena v povezavi s 156. členom ZIZ. Povrnitev pritožbenih stroškov sicer zahteva, jih pa ne navede opredeljeno.

Upnik je na vloženo pritožbo odgovoril in predlaga njeno zavrnitev ter potrditev izpodbijanega sklepa, dolžnikovemu dolžniku pa naj se naloži plačilo stroškov odgovora na pritožbo, ki jih tudi specificira.

Pritožba ni utemeljena.

Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, da dolžnikov dolžnik nima pravnega interesa za vložitev ugovora proti sklepu o prenosu dolžnikove terjatve, ki jo ima do dolžnikovega dolžnika. Za odločitev je navedlo tudi pravilne razloge, na katere se višje sodišče sklicuje in jih zato ni treba ponavljati. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo vsebino določbe 120. člena v zvezi s 156. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) in pravilno tudi zaključilo, da s sklepom o prenosu terjatve ni ugotovljen obstoj dolžnikove terjatve zoper dolžnikovega dolžnika in da mora upnik začeti s sodnimi postopki, če se dolžnikov dolžnik brani in prostovoljno noče izpolniti obveznosti. Res je v sklepu o prenosu terjatve, da se izročijo ali dobavijo premičnine, naloženo dolžnikovemu dolžniku, da mora premičnine, na katere se nanaša terjatev, izročiti izvršitelju v hrambo (prvi odstavek 157. člena ZIZ), vendar pa ta odločitev proti dolžnikovemu dolžniku ne pomeni izvršilnega naslova, na podlagi katerega bi bilo mogoče v primeru, da dolžnikov dolžnik ni voljan izročiti stvari, to prisilno izterjati. Določbo prvega odstavka 157. člena ZIZ je namreč treba razlagati v povezavi z določbo drugega odstavka 155. člena ZIZ, ki ureja situacijo, ko dolžnikov dolžnik ni voljan prostovoljno izročiti stvari. V tem primeru je namreč predvideno, da upnik po pravnomočnosti sklepa o prenosu terjatve s tožbo zahteva izročitev, če zanjo še nima izvršilnega naslova. Dolžnikov dolžnik torej lahko brani svoje pravice v pravdnem postopku po tožbi upnika na izročitev stvari; če že obstaja izvršilni naslov za izročitev stvari, pa v izvršilnem postopku, ki ga lahko predlaga upnik zoper dolžnikovega dolžnika. Iz navedenih razlogov, poleg tistih, ki jih je že navedlo tudi sodišče prve stopnje, torej v tej fazi predmetnega postopka še ni poseženo v pravice in pravne interese dolžnikovega dolžnika in mu zato pravni red ne daje pravnega interesa za vložitev ugovora. Višje sodišče, ki tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. členom ZIZ, je glede na navedeno pritožbo zavrnilo in sklep v izpodbijanem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 155. člena ZPP, vsi v zvezi s 15. členom ZIZ. Dolžnikov dolžnik sam krije stroške pritožbenega postopka zato, ker s pritožbo ni uspel, upnik pa zato, ker stroški odgovora na pritožbo, glede na vsebino sklepa in vsebino pritožbe, niso bili potrebni za postopek.

O pritožbi je na podlagi četrtega odstavka 6. člena ZIZ višje sodišče odločilo po sodnici posameznici, saj ne gre za pritožbo zoper sklep, o kateri bi v skladu z navedeno določbo moralo sodišče odločiti v senatu treh sodnikov.